Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Rajko Muršič

RAZLIČNI IZVAJALCI

Folk preporod na Slovenskem

(Druga godba/Nika, 1998)

Vsaka izdaja domače ljudske in preporodne ljudske godbe je še vedno praznik, čeprav je takšnih izdaj v zadnjih letih bistveno več kot takrat, ko so organizatorji Druge godbe začeli načrtno skrbeti za koncertno predstavitev tovrstne godbe na danes osrednjem slovenskem glasbenem festivalu, ki ga označuje predvsem odprtost do drugačnih in manj znanih glasbenih praks. Skrb organizatorjev Druge godbe za domačo glasbeno tradicijo ni naključna. Tako kot pojav in razvoj same preporodne godbe je povezana z dogajanji v sodobni popularni glasbi, še posebej v tistih njenih delih, ki najinovativnejše impulze črpajo iz najbolj arhaičnih tradicij. V dvanajstih letih so se na odru Križank zvrstili skoraj vse izvajalke in vsi izvajalci prenovljene ljudske godbe s slovenskega kulturnega območja, tako da je spisek posameznic, posameznikov in zasedb, ki jih najdemo na plošči, prav impozanten.

Tisti, ki spremljamo drugogodbene nastope domačih glasbenikov in glasbenic že od samega začetka, se še dobro spomnimo začetnega nezanimanja poslušalstva za domačo glasbo. Le nekaj zanesenjakov je pot zanesla na dvorišče Križank, ko so tam prvič godli legendarni Jožek in - žal že pokojna - Janči Kociper ter Miško Baranja. Če organizatorji ne bi prefrigano povezali nastopa domačih godcev s podelitvijo Zlate ptice, bi verjetno obupali. Potem pa se je počasi nekaj prelomilo. Trma organizatorjev se je izplačala, tako da se v zadnjih letih razume samo po sebi, da so tudi nastopi domačih izvajalk in izvajalcev enako odmevni kot nastopi tujih gostov. Da, časi se spreminjajo in prav je tako.

Šele ko dobimo v roke ploščo s šestnajstimi skupinami in izvajalkami ter izvajalci, se zavemo, da na Slovenskem premoremo prav pisano paleto glasbenic in glasbenikov, ki se naslanjajo na glasbeno izročilo slovenskega ozemlja in sosednjih predelov. Naša preporodna "scena" glasbeno prav nič več ne zaostaja za drugimi, le še plesne hiše in folk klubi (ali kar klene stare krčme s preporodno godbo) manjkajo, da bi lahko govorili o pravem "preporodu".

Ta izdaja je ena od tistih, ki se pač mora znajti na tvoji polici, saj verjamem, da te vrstice berete le poznavalci glasbe, ki znate ločiti zrno od plevela. Plošča po svoje dokazuje, da na Slovenskem ni prišlo le do obujanja tradicionalne glasbe v novem funkcijskem kontekstu, temveč tudi do njenega zveznega prenosa od starih godcev na mlajše glasbenike in glasbenice, to se na plošči najbolj jasno kaže pri povezavah med Beltinsko bando in Marko bando. Prav izkušnja godcev iz Beltinske bande, ki so godli tako v starem godčevskem kontekstu kot v vaških in mestnih kavarnah ter na popularnoglasbenih odrih, dokazuje, da je ljudskoglasbeni purizem pravzaprav povsem odveč. Vse, kar šteje, je glasbena spretnost posameznih glasbenikov in glasbenic, da pri tem ostajajo zvesti duhu gradiva, ki se ga naučijo od prednikov, in da brez predsodkov "podomačijo" tudi glasbo, v kateri najdejo tisto, za kar v glasbi in godenju pač gre. Prav muzikalični vidik pa je najpomembnejši adut zbirke Folk preporod na Slovenskem: prav vsi posnetki navdušijo. Naturščiki dokazujejo, da izpiljenost ni pogoj glasbenega užitka, preporodovci pa, da se njihova godba ne bo ustavila le pri zvestobi terenskim transkripcijam, ampak v izvajalskem žaru, ki ga lahko glasbi vdahnejo le oni sami. Preporodna ljudska glasba mora biti enako živa(hna) in neposredna, kot je bila ljudska glasba - sicer ni ne tič ne miš ali pa lahko postane celo akademski kič. Prostor preporodne ljudske glasbe je zelo širok. Če se je lotevajo zares dobri glasbeniki, potem je povsem vseeno, če se pri godčevstvu nagibajo k purističnemu ali popularnoglasbenemu ekstremu njene eksploatacije. Bistveno je, da stvar učinkuje.

Rajko Muršič