Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

RAZLIČNI IZVAJALCI

(Songs of Christmas) iz zbirke Alana Lomaxa

(Rounder/Statera, 1998)

Naslov je nedvomno tempiran na čas adventnega merkantilizma. A tovrstna obravnava, dasiravno upravičena v vsesplošni “amerikanizaciji” predbožičnih in novoletnih slavij, je prekratke sape. Mar nas k temu ne napotuje že angleški naziv za božične pesmi, sicer prevzet iz francoščine, Christmas carols. Starofrancoska carole namreč pomeni ples v krogu s petjem in je povezan s starodavnim in v mnogih kulturah znanim prepevanjem-plesanjem ob praznovanjih solsticija, s koledovanji, sprevodom od hiše do hiše. Kot za angleške carols, ki jih sicer v tej obliki poznajo od 14. stoletja, od preporoda vernakularnih tradicij in popularnega spomina na skupno praznovanje Božiča in čakanje pomladi. Podobno velja za špansko vilancico, ki je bila izvorno serenada, ljubezenska pesem, ki je šele v 17. stoletju postajala pretežno božična. In tudi za pastoralne popularne italijanske pesmi, pastirske uspavanke, odigrane na dudah ter za romunsko colinde. Ali pa za ritmične francoske cweol pesmi z angleško govorečih Karibov ali z afroameriškega Juga ZDA. Naenkrat se nam razpira raznovrstna pesem, ki jo razgrnjeno v prostoru bolj veže letni čas pričakovanj in praznovanj - adventni čas, božični, novoletni, epifanijski - povezan s starimi običaji in šegami, s pisano pahljačo inštrumentalnih in petih pesmi z nabožno ali povsem “pogansko”, vsakdanjo vsebino. Alan Lomax je bil folklorist z neverjetnim občutkom in talentom za iskanje tradicionalnih pesmi. Te pesmi je s sodelavci posnel od leta 1950 do 1964. Sredozemske, italijanske in španske takoj šarmirajo in privlačijo z večglasjem in patosom, valižanske in irske drugače s svojo prikupno robatostjo in retoriko, afrokaribske z ritmiko fife and drum bendov. Nekaj jih je še iz radijske oddaje za BBC iz leta 1957, Sing Christmas, ko je Lomax zaupal poslušalcem: “Zdaj lahko slišite zakaj Cromwell in puritanci niso mogli odpraviti Božiča. Preveč vsega je bilo - preveč zabave, preveč vere, preveč dobrih sladkih viž.” Pa še foklorist je dobil enkratno gradivo, predvsem vokalno, na katerem je gradil primerjalno teorijo kantometrike in se približeval antropologiji. Če je božično praznovanje v krščanskem delu sveta z raznoličnimi vokalnimi tradicijami nudilo dovolj opore, sta sodobna entomuzikologija in antropologija glasbe poiskali “univerzalnejši” protipol - petje žalostink.

Ičo Vidmar