RICH CARPOLONGO QUARTET

Smiles

(Delmark/Statera 1998)

Plošča Smiles znova potrjuje tisto, kar bi nam moralo biti bolj ali manj samoumevno: da namreč za znanimi imeni jazzovske scene obstaja množica neznanih imen, ki z glasbo marsikdaj sploh ne zaostajajo za "zvezdniki", zato pa jim take ali drugačne okoliščine preprečujejo prodor v "prvo ligo". Carpolongo je chicaški pedagog in glasbenik, ki ima za seboj pestro glasbeno pot, Smiles pa je njegov drugi disk za založbo Delmark. Klasično izobraženi glasbenik je osebno bolj zavezan jazzu in različnim pihalom, na katera igra. To potrjuje tudi s sedmimi avtorskimi skladbami na plošči, ki ga kažejo kot skladatelja širokih obzorij, intimno pa najbrž vendarle predanega hard bopu, v katerem je tudi najbolj prepričljiv. Zdi se, da Carpolongov kvartet v skladbah Expressivo, Nancy’s Blues in Different Blues zares najde dovolj prepoznaven lasten izraz, ki ga postavlja med zanimivejše zasedbe tega trenutka. Žal tako prepričljivo izvedbo nekoliko razvodenijo skladbe, ki jim je prvi namen dokazati širino Carpolongovih avtorskih obzorij (npr. Tone Row) in v katerih se spogleduje s tehniko nekaterih "klasičnih" glasbenih modernistov, kot sta Webern in Stockhausen. Vendar je to, če upoštevamo, da je priložnost za snemanje avtorske glasbe dobil šele v srednjih letih, po svoje razumljivo in na srečo ne toliko moteče, da bi prikrilo siceršnje kvalitete Carpolongove ustvarjalnosti in instrumentalne virtuoznosti.

Jure Potokar