Letnik: 1998 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

SLAPP HAPPY

Ca Va

(V2 Records, 1998)

Če se že vse vrača, zakaj se ne bi vrnili še Slapp Happy? Vsi trije so bili v zadnjih dvajsetih letih, ko niso izdali nobene plošče pod skupnim imenom, še kako dejavni. Če niso stregli s samostojnimi ploščami, so ustvarjali glasbo za gledališče in radijske igre, Dagmar Krause pa je sploh postala znana po interpretacijah songov Kurta Weilla. "Pa naj bo, " so družno odgovorili, ko jih je Geoff Travis, nekdanji lastnik Rough Trade Records in ljubitelj njihove godbe še iz sedemdesetih let, pobaral, če bi morda še enkrat poskusili skupaj. V njih je prepoznal ne do konca izkoriščen potencial in založil snemanje povratniške plošče. Ca Va je več kot zgolj "naj bo". Še enkrat potrjuje, da najboljše pop plošče ustvarjajo glasbeniki iz "drugih" sfer. Težko bi uganili, da so to isti Dagmar Krause, Anthony Moore in Peter Blegvad kot tisti, ki so v zgodnjih sedemdesetih sodelovali s člani fausta in Henry Cow. Vse pesmi so namreč preprostih oblik, z razpoznavnim refrenom, a razgibano glasbeno podlago. Tu pokažejo bogate izkušnje, kajti čeprav Moore in Blegvad sama igrata vsa glasbila, je doprinos vseh izvorov enako prepričljiv in prepleten v celovito zvočno sliko, kjer se stalno nekaj dogaja. Ni vodilnega glasbila, je le tok skladbe, ki spremlja natančno petje Dagmar Krause.

Po izkazovanju vokalnih sposobnosti v Weillovih songih se je tokrat prilagodila lagodnim razpoloženjem pesmi. V besedilih že sili na rob patetike (Scarred For Life, Moon Lovers), ki se mu izogne s prebliski, ki v pop svetu niso ravno stalnica (Working At The Ministry, King Of Straw). Omejene vokalne zmožnosti sta vsak v eni pesmi pokazal še moška člana, in kot da bi skupaj "priznali", da v tem nista dovolj močna, jima je priskočila na pomoč Dagmar.

Skratka, zelo lepo uravnotežena plošča. Ravno prav sodobna, da ne gre le za nostalgični spomin na čase, ki se ne morejo vrniti, in ravno prav dosledna, da jim ne moremo zameriti skoka na vagonček modernih slogov. Ja, v podtonih zaznamo rahel pridih popačenih hip hop ritmov, a to je le začimba na nadvse okusno aranžirani plošči.

Janez Golič