TOM WAITS

Beautiful Maladies

(Island, 1998)

JANI KOVAČIČ

Povabilo na blues

(ZKP RTV Slovenija, 1998)

Zdi se več kot pomenljivo naključje, da sta ti plošči izšli tako blizu skupaj, čeprav so razlogi za nastanek ene in druge seveda zelo različni. Waits je očitno s to kompilacijo izpolnil pogodbo z založbo Island, ki ga je vzela pod svoje okrilje, ko so se ga zaradi vse bolj nenavadne glasbe naveličali ameriški založniki. Toda očitno so tudi pri Island ugotovili, da je imeti Waitsa med svojimi glasbeniki sicer dobro za javno podobo, manj pa za prodajo plošč. Odslej bo Waits snemal za zares majhno založbo. Najbrž bo tako pač najbolje.

Waits je sam poskrbel za izbor "lepih bolezni" in z njim se je moč strinjati ali pa tudi ne. Kdor ga pozna, namreč dobro ve, da bo tudi najbolj pretehtan izbor njegovih skladb deležen kritik, kajti gre za glasbo, ki se komaj kje prilega običajnim popularnoglasbenim vzorcem, do leta 1993, ko je za Island posnel sicer zadnjo novo ploščo, pa je postala povsem neuporabna za radijsko in drugo javno predvajanje. A kljub temu je Waits za Island posnel pet albumov, med njimi vsaj tri prave mojstrovine (Swordfishtrombones, Rain Dogs in Bone Machine). In jasno, Beautiful Maladies prinašajo uravnotežen izbor z vseh teh plošč, toda za pravo bistvo Waitsove ustvarjalnosti boste še vedno morali kupiti vse, kar je posnel. Brez dvoma je eden redkih, ki si tako priporočilo zares zasluži.

Janija Kovačiča so seveda gnali drugačni razlogi, toda priznati je treba, da je v slabih treh letih, odkar je prvič izvajal Waitsove skladbe v slovenskih prevodih, iz njegovega programa nastala predstava, ki je bila tako po izboru skladb kot tudi v izvedbenem smislu na odru vedno bolj prepričljiva. Z odličnim triom (kitarist Žarko Živkovič, basist Nino DeGleria ter bobnar in pianist Blaž Grm) je med izvajanjem lastnih priredb Waitsovih skladb ustvarjal vse bolj razkošno paleto čustvenih razpoloženj in stanj. Seveda zlasti zato, ker se je dobro videlo, da so prav vsi glasbeniki na odru zares uživali, in ker je Kovačič skladbe izvajal tako prepričljivo, kot da bi jih napisal sam. Pravzaprav ne bo pretirano, če zapišem, da je Janiju na plošči Povabilo na blues uspel ne le izjemen izbor Waitsovih skladb, ampak je tem skladbam dodal tudi veliko mero zdaj že dodobra prekaljene lastne ustvarjalnosti. Waitsova in Kovačičeva interpretacija sta si že v izhodišču sorazmerno blizu, toda zdi se, da je Jani prav ob tem projektu dozorel v izjemnega interpreta, ki zdaj povsem suvereno obvladuje ekspresivni glas, tako da ta postaja eden izmed najmočnejših pri nas.

Že spomladi, ko sem v poslušanje dobil CD-R različico nove plošče, sem navdušeno izjavil, da je Povabilo na blues najboljša domača plošča tega leta in ena najboljših nasploh. Danes, ko se leto že skoraj izteka, lahko samo z zadovoljstvom ponovim, da moja ugotovitev še vedno drži.

Jure Potokar