JAKOB JEŽ

Slovenska filharmonija, Ljubljana, 25. 11. 1998

25. novembra smo imeli v Ljubljani Ježev večer, bi lahko rekli. Skladatelj Jakob Jež, ki je dva dni poprej dopolnil sedem desetletij življenja, se je ob jubileju ozrl na štiri desetletja ustvarjalnih iskanj na nadvse intimnem področju – v samospevu. Za glasbenika, ki se je preizkusil tudi v orkestralni, komorni in klavirski glasbi, napisal pomembno vrsto zborovskih skladb za otroke in za odrasle, se več kot dve desetletji posvečal glasbenovzgojni reviji Grlica ter reviji Naši zbori in neumorno deloval kot publicist, urednik, animator, pedagog, je bil to gotovo vznemirljiv večer obračuna s prehojeno potjo, s časom, katerega znamenja je razbiral in odtiskoval v glasbo, in spomina na razmere, ki so bile njegovemu delu tu in tam naklonjene, neredko pa zaviralne in celo razdiralne. Na primer Grlica, revija, ki je toliko pripomogla k dvigu mladinskega zborovskega petja, pa je danes ni več.

Mi, prijatelji, zbrani v dvorani Slovenske filharmonije, smo začutili praznično ozračje in opazili šopek preprostih cvetic v Ježevem reverju. Tu so bili izvrstni izvajalci: vrhunska mezzosopranistka iz Avstrije Waltraud Mucher Hoffmann, ki je s pianistom Frankom Bernardom izvedla prvi del sporeda (deset samospevov), v drugem delu pa so samospeve, spremljane z instrumenti, predstavili Milena Perič (sopran), Ana Kavčič (flavta), Branko Brezavšček (viola), Eva Novšak Houška (mezzosopran) s Stankom Arnoldom (trobenta) in Andrejem Petračem (čelo) ter Barbara Jernejčič (mezzosopran) in Lara Zurunič (flavta).

Potem ko nas je Ježeva skladateljska domišljija prek poezije Zbašnika, Koviča, še posebej pa Murna in Menarta zapeljala v fantastična prostranstva Pogleda lune, Gozdnih odmevov in Morskih odmevov, nas je v prisrčno domače okolje spet vrnila s tremi narodnimi, ki sta jih s pianistom Bernardom zapeli Hoffmannova in Jernejčičeva (obe druži graška glasbena izobrazba in isti pevski pedagog), letnica nastanka teh pesmi pa priča, da so tako rekoč "še tople" iz delavnice.

Zaželimo skladatelju Jakobu Ježu, da nam z njemu lastno zavzetostjo odkrije še kakšne "Poglede onkraj sedemdesetih", zagotovo mu bodo zazveneli v tej ali oni obliki za glas, instrument, ki mu je bil v vsej ustvarjalni dobi najbližji.

Jasna Novak