MUSIC UNLIMITED

Schlachthof, Wels, od 6. do 8. 11. 1998

Moj oče se je rodil leta 1928. Spomnim se, da se je v mojem otroštvu in kasneje v najstniških letih nenehno pritoževal nad glasbo, ki sem jo takrat poslušal. Izjema so bile seveda popevke, koračnice, klasična glasba in operete. Neprestano je ponavljal isto frazo: "Ali moramo res poslušati ta jazz?" Razburjen sem ponavadi protestiral, da je to, kar poslušam, rock, disko ali punk, vendar zanj ni bilo pomembno, vztrajal je, da je vse skupaj le "umazani jazz". Na letošnjem 12. festivalu Music Unlimited v gornjeavstrijskem mestecu Wels me je prešinilo, da bi se oznaka mojega očeta odlično prilegala letošnjemu glasbenemu izboru. Že samo ime nakazuje, da prireditelje festivala zanima dokaj široko polje, ki se razteza od jazza, eksperimentalne, avantgardne, elektronske, noise glasbe do alternativnega rocka, tehna ... Leta 1991 se je kulturno združenje Waschaecht odločilo, da bo vsako drugo leto izbor programa prepustilo povabljenemu glasbeniku ali glasbenici iz tujine. Dosedanja izbira selektorjev (Fred Frith, Jon Rose, Peter Hollinger, Zeena Parkins) jasno nakazuje, kakšna je glasbena usmeritev festivala. Po lanskoletnem selektorskem debiju Zeene Parkins smo imeli letos priložnost, da preverimo poglede welške alternativne scene na tekoče dogajanje, ki prestopa utečene meje glasbe. Ker nimamo prostora, da bi pripravili obširno recenzijo letošnjih festivalskih dogodkov, bomo navrgli le nekaj hitrih opažanj. Letos nas je še posebej presenetila popolna odsotnost določene festivalske dramaturgije. V treh večerih smo videli 17 koncertov. Namesto postopnega izgrajevanja slogov, napetosti, celovitosti ... so prehode iz enega v drugi koncert povezovali le trdi rezi. Po pravljičnem tolkalskem duetu Hamida Draka (dolgoletni sodelavec Brotzmana, Sandersa in Dona Cherryja) in Michaela Zeranga, ki nas je ponesel od jazza do orienta, smo tako poslušalci kot glasbeniki potrebovali kar nekaj časa, da se ponovno vživimo v razpoloženje in zvok skupine Machine for Making Sense. Avstralska zasedba (Rik Rue, Amanda Stewart, Jim Denley in - na oktobrskem festivalu Mesto žensk predstavljena - Stevie Wishart) je ustvarila subtilno zvočno atmosfero s prepletanjem "starih" glasbil (glas, srednjeveška lajna in violina) ter novih tehnologij in elektronike. Čeprav so bili sunkoviti glasbeni preskoki za nekatere poslušalce morda moteči, sem imel sam občutek, da se odlično prilegajo festivalu, ki se trudi raziskati meje v glasbi. Nedvomno zveni ceremonialna in intimna verzija Art Ensemble of Chicago (tokrat brez Bowieja) precej drugače, če pred tem poslušaš čvrsti zvok kvarteta Electro-Acoustic Meeting.

Med drugimi vrhunci letošnjega festivala moramo omeniti še DKV trio (ponovno Drake, Kent Kessler in Ken Vandermark), Jima Puglieseja s Soultronix (z nepozabnim in neskončno smešnim Michaelom Evensom, ki z uporabo theremina podvaja kitarski solo Chrisa Cochrana) in veličastni fin-de-millenium finale dua Techno Animal (Martin in Broadrick).

Vsi, ki se zanimate za glasbo onstran nalepk - preverite Wels! Otomo Yoshihide že pripravlja selekcijo za prihodnje leto.

Koen Van Daele

prevod: Sabina Potočki