WOMEX '98

Stockholm, od 29. 10. do 1. 11. 1998

Tudi trgovci z etno godbami imamo poslovne sejme, ki so iz leta v leto pomembnejši. Osrednji letni glasbeni sejemski dogodek z etno nalepko je WOMEX - world wide music expo. Letos se je prvič odvijal na skandinavskih tleh. Mesto Stockholm, v katerem se je znašel tokrat, je bilo za večino od nas močan magnet, v prvi vrsti seveda zaradi skandinavske (in še posebej švedske) glasbene invazije na svetovne world music trge v drugi polovici devetdesetih let.

WOMEX, katerega krovni organ je Evropski forum etno festivalov (EFWMF), je leta 1993 spočela potapljajoča se sejemska barka apatičnih "alternativcev", Berlin Independence Days; optimizem in zagon etno in folk frakcij sta bila med njenimi redkimi prijetnimi presenečenji. Prvi WOMEX (Berlin 1994) je bil evforičen dogodek. Na seminarjih so se sekala mnenja, zvečer na koncertih pa smo v polnih dvoranah uživali ob nastopih Cesarie Evore, bratov Sabri, Lobija Traoreja, Radia Tarife... Tako seveda vabila, da naj se priključim organizacijski ekipi drugega WOMEXA (Bruselj 1995), nisem mogel zavrniti. In potem sem bil deležen trde streznitve. Naveze med etno poslovneži le niso bile tako trdne in njihova obzorja ne tako široka, kot je kazalo pred letom, v času medenih mesecev. Kljub razprodanemu sejemskemu delu so koncertne dvorane (razen nastopov afriških izvajalcev) zvečer samevale, tudi med nastopi The Klezmatics, Huun-Huur-Tu, Hoven Droven, Natalie MacMaster, Schäl Sick Brass Band... Lanski WOMEX v Marseillu je ob uspešnem sejemskem delu ponovno ponudil serijo izvrstnih in dobro obiskanih koncertov.

Po leto dni trajajočih sporih v Evropskem forumu je stockholmski WOMEX zaživel brez soudeležbe berlinskih očetov (predvsem nosilnega stebra berlinske Piranhe, Akbarja Borkowskega). Ob izvrstni organizaciji v zahtevnih projektih prekaljenih Švedov lahko novi ekipi očitam predvsem zelo povprečen in razmetan koncertni program. Na dogajanje na vseh treh odrih ne pretirano privlačnega prireditvenega prostora Münchenbryggeriet (Münchenske pivnice) bom zelo hitro pozabil. Prvi večer sem po štirih urah prekladanja po petih koncertih videl le enega, ki sem ga z veseljem poslušal do konca. Ko sem drugi večer po vrsti slišal še tri medle koncerte po vrsti, sem dokončno izgubil voljo do kinkanja ob izboru novega WOMEX-ovega programskega selektorja in jo odkuril drugam. Edina svetla izjema iz tega večera in pol je bila ruska zasedba Inozem'c (v prostem angleškem prevodu Farlanders). Čeprav jo podobno kot vsako tretjo novofolkovsko skupino devetdesetih nosi v klasično progresivno fuzijo folka, rocka in etno jazza po zgledih sedemdesetih let, počne to tako vešče in s toliko okusa za pravo mero, da je prišla precej dlje od bolj ali manj vseh sopotnikov (tudi kakšnih D. D. Synthesis). Največ pozornosti na odru pritegne pevka Inna Želannaja s skrajno zanimivim, specifičnim (a vendar še vedno urbanim folkovskim) in močnim glasom. Enako pomembno vlogo igrata pihalca, ki se skrajno suvereno lotevata staroruskih, balkansko-orientalskih in klezmer melodij, pri čemer je jasno, da imata za sabo jazzovsko kariero. Enkratna glasbena zmes slovanske melanholije, poganstva, misticizma, Balkana in sodobnih popularnoglasbenih vetrov, ki na odru začara.

Pred apatijo uradnega WOMEX-ovega programa se je dalo pobegniti na različne konce Stockholma. Največ se nas je znašlo v Nordic Clubu, kjer so se predstavljali skandinavski folk (?) izvajalci. Nordic Club je topel, komunikativen, ravno prav velik klub, kakršnega bi takoj (skupaj s publiko in bendi, seveda) uvozil v Ljubljano. Program na večer prebega je bil izvrsten. Švedski Triakel je akustični trio violinista in organista (ki v roke prime harmonij) Hoven Droven in pevke Garmarne. Njegov trden, brezkompromisen povratek h koreninam je v klubu zaživel precej prepričljiveje kot na popoldanski predstavitvi v avditoriju sejmišča. Gjallahorn je trenutno najobetavnejša mlada finskošvedska novofolkovska zasedba. Ob posameznih zanimivih nastavkih (predvsem izvrstnem petju njene utemeljiteljice) je njeno iskanje transglobalnega misticizma (skupina uporablja tudi didgeridoo in eksotična tolkala) za zdaj še preveč pubertetniško nezrelo, da bi ji lahko na ves glas peli slavo. Ampak ta bo ob prečiščevanju idej prej ali slej tu. Rosenbergs Sjua je izvrstna švedska akustična zasedba šestih dam in violinista, od katerih štiri pojejo, dve pa zaokrožujeta njeno godalno podobo. Tudi če vam tradicionalisti niso všeč, vam skupina ostane v ušesih. Hoven Droven so po kadrovski menjavi še energičnejši, zabavnejši in bolj plesni kot prej. Organist, ki je zamenjal trobentarja, vnaša v godbo elemente funka/soula s konca šestdesetih let. Hkrati je k dejstvu, da je koncert za večkrat presegel najboljšega slovenskega, brez dvoma veliko prispeval tudi domači teren. Ha! Švedska publika se na bombardiranje Hoven Droven striktno odziva s plesanjem tradicionalnih plesov!!? Virvla je nov projekt moške polovice Hedningarne, ki ob pomoči violinista in plesalcev spaja plesno tradicijo z vseh koncev Evrope. Flamenco se stopi s polsko in reelom. Tudi ta projekt članov Hedningarne kljub rabi akustike zveni posrečeno rockersko. Veliko nas je nasedlo prahu, ki ga je ob nastopu skupine Urga dvignila njena domača švedska založba. Največ nas je bilo razočaranih. Provokacije šok rockerjev in punkerjev sem prebavil že konec sedemdesetih let. Ali je bilo kje govora o kakšnem folk(rock)u?

Na sklepni predvečer sejma se je v gledališču Sorge zbrala vsa WOMEX-ova elita. Razlog: prvi evropski nastop izraelske folk legende Chave Albertstein in newyorških The Klezmatics ob izidu skupne plošče The Well. Kakor se je izkazalo že poleti, so Klezmatics zadnje mesece v polni formi. Še posebej oba pihalca, Franka Londona in Matta Darriauja, kar raznaša od energije. Skupni deli koncerta s Chavo, katere markantni glas (nekateri jo primerjajo z Edith Piaf, drugi pa s folkerji z začetka sedemdesetih let) je dobrodošla osvežitev ob že nekoliko utrujenem Lorinovem popevanju, so bili več kot spodbudni. Manj me je pritegnil Chavin solistični del, v katerem se je spremljala na akustični kitari. Po treh dneh drvenja me je nekje na polovici začel kruto preganjati spanec.Seveda pa WOMEX še zdaleč niso bili samo koncerti. Osrednji, dnevni sejemski del se je odvijal v prijetno starinskem konferenčnem centru Norra Latin. K dnevnemu utripu sejmov vedno delček prispeva tudi množica okroglih miz. Na prvem WOMEX-u smo se prav na njih in po njih spoznavali med sabo. Že v Bruslju so postali "seminarji" nujno zlo in njihove nosilce so odgovorni izbirali v zadnjem trenutku. Nisem se uspel otresti občutka, da je bilo tako tudi tokrat. Že prvi dan sem trčil ob rošade nosilcev, tem, slabo obiskanost in brezplodne debate; to me je le še utrdilo v prepričanju, da se je družabno-poslovni utrip že pred leti preselil v sejemski del WOMEX-a. Število stojnic (letos jih je bilo nekaj čez šestdeset) vsako leto raste in vsako leto so oddane že nekaj mesecev pred prireditvijo. V sejemskem Babilonu se za pozornost potegujejo preštevilne založbe, agencije, glasbeni časopisi, izdelovalci glasbil, festivali in celo posamični izvajalci. Z vseh koncev zvenijo različne etno godbe, mnogi so s sabo prinesli celo video posnetke. Na tone prospektov, kompilacijskih CD-jev, sladkarij z vseh koncev sveta. Vsi bi predvsem radi kaj prodali, kajti tudi na etno sceni je ponudba večja od povpraševanja. Letos smo imeli stojnico prvič tudi Slovenci (Druga godba in Folk Slovenija). Prednosti stojnice sta vsaj dve. Po njeni zaslugi ti ni treba ves čas bezljati za poslovnimi partnerji po sejemskem prostoru, ampak te ti prej ali slej sami najdejo. Stojnica je tudi dobrodošlo zatočišče za utrujene noge. Sicer pa je bila med tistimi publikacijami z nje, ki so najpogosteje končale v vrečah mimoidočih, tudi informacija o Sloveniji, ki jo je prispeval Urad vlade za informiranje. Tako bi našo pot pravzaprav moral podpreti tudi Center za promocijo turizma.

WOMEX bil je živ. Še kaj? Živel WOMEX 1999, ki bo ponovno v Berlinu!

PBČ