WOMEX ‘98, 14th MUSIC MEETING, ORIS JAZZ FESTIVAL

Stockholm, Nijmegen, London, od 29. 10. do 15. 11.

Magnus Bäckström, programski direktor Womexa, sicer pa direktor koncertne hiše v mestu Gävle in dolgoletni direktor Folk festivala v Falunu, ki vodi četo številnih švedskih folk festivalov, je za večerne koncerte letošnjega Womexa izbral 26 skupin. Na koncu jih je nastopilo 25, kajti haitska skupina Wawa and Racine Kanga je na poti s Haitija raje ostala v New Yorku. Med nastopajočimi je bilo šest nordijskih skupin in še dve, ki delujeta na Švedskem, a jih vodita priseljenca. Gre za odličnega ameriškega bluesmana Erica Bibba, ki je uprizoril zelo soliden sodobni bluesovski nastop, in za Siwana Perverja, kurdskega pevca, ki že dalj časa živi na Švedskem, a z ansamblom ohranja visoko raven kurdske tradicionalne glasbe. Švedsko folk sceno sta zastopali skupini Triptyk in Frifot. Obe črpata iz bogate švedske glasbene dediščine in sta že nekaj let na vrhu skandinavske preporodne glasbene ponudbe. Norveško je zastopal kitarist Knut Reiersrud s kvartetom. Reiersrud je virtuoz na akustični kitari, ki po pristopu spominja na Ryja Cooderja (Skandinavci bi imeni zamenjali!), le da je kontekst njegove glasbene pripovedi širši in povezuje afriške, indijske in bluesovske elemente v kompaktno nordijsko glasbeno sliko, ki ima sicer nekaj nihanj, vendar je nastop prepričljivejši, kot ga lahko ponudi večina ameriških folkerjev, ki črpajo iz bluesa in countryja. Iz Danske je prišla skupina Sorten Muld, ki skuša folk elemente vgraditi v skrajno moderniziran nastop, ki mu poveljujejo elektronika, efekti in drugi umetni glasbeni pripomočki. Sredi hrupa se najde prostor še za pevkin vokal. Zdi se, da so Sorten Muld malo pred časom, saj je bila večina udeležencev mnenja, da sodijo bolj na rock ali tehno festival. A vendarle gre za skupino z izdelano glasbeno vizijo, ki verjetno ne najde toplega odmeva zaradi severne hladnosti, čeprav Sorten Muld ne počnejo nič drugega kot David Shea s sredozemskim projektom Nuestra Signora, le da so elektronski deli pri Sorten Muld še potencirani. Povsem nekaj drugega velja za finsko harmonikarko Mario Kalaniemi in njeno skupino Aldargaz, ki se nežno sprehaja po finskem nižavju, tako da prefinjeno prepleta ljudsko in sodobno (klasično) glasbo. Pomemben delež v programu sta prispevala tudi dva projekta s skrajnega Severa, kjer domuje ljudstvo Sami. Navdušil je posebni samijski projekt, kjer so se predstavili posamezni solisti iz dežele, ki sta jo proslavila Norvežanka Mari Boine in Finec Wimme. Tudi nenordijska evropska zastopanost na Womexu je bila nadvse bogata. Odlični so bili Inna Želanaja, Sergej Starostin in skupina Farlanders iz Moskve v skupnem nastopu, ki dokazuje, da se tudi ruska glasbena scena razvija, pri Farlanders predvsem po bližnjem skandinavskem principu. Bolj zavezani tradiciji so Troke iz Krakova z akustično klezmer ponudbo v triu harmonika, kontrabas in violina. Manj od pričakovanj, a vendarle dovolj je pokazal baskovski harmonikar Kepa Junkera s triom. Povprečna nastopa pa sta dodala še albanski Ansambel Tirana in grška pevka Maryo z ansamblom Tombourlika. Eden od vrhuncev neevropske ponudbe je segel do Irana k pevcu Mohammadu Rezi Shadjarianu in ansamblu Awa, drugi na afriški jug k zimbabvejskemu pevcu in kitaristu Oliverju Mtukudziju in skupini Black Spirits, tretji pa v Quebec, od koder je prišla najbolj veseljaška zasedba, La Bottine Souriante. In kot se za veseljake spodobi, so Bottine Souriante poželi tudi največ plesnega odziva med obiskovalci najstarejše švedske pivovarne, ki je prirejena za koncerte na kar treh odrih. Odlika veselih Quebečanov je predvsem izjemna aranžiranost pihalne sekcije, ki nadgrajuje sicer tipično folk zasedbo in njen omejen instrumentarij. Omeniti velja še petčlansko maroško žensko zasedbo B'Net Marrakesh, ki je osvojila marsikatero dušo s hipnotičnim petjem, značilnim za maroške Berbere. Tudi letošnji Womex se je končal z didžejanjem. Po DJ Ritu, ki je kraljevala na prejšnjih Womexih, se je tokrat predstavila Newyorčanka z egipčanskimi koreninami in umetniškim imenom DJ Mutamassik, s tehno beatom, ki črpa iz različnih svetovnih godb in jih posreduje v samosvoji drži, ki je značilna za novo “novomeško” didžej sceno.

14. Music Meeting je tudi letos ponudil najbogatejši jesenski festivalski program. Če je bila lani rdeča nit Kuba, je bila letos Južnoafriška republika. Prav v Nijmegnu je bil prvič predstavljen projekt Mahube (vodil ga je pihalec Steve Dyer), ki ni vključeval le Južnoafričanov, ampak tudi najvidnejše glasbenike iz sosednjih držav, med njimi tudi zimbabvejskega heroja Oliverja Mtukudzija, ki je ponovil nastop z Womexa. V Južnoafriški ponudbi sta najbolj izstopali skupina Amampondo in pevka Busi Mhlongo. Amampondo za koncerte ohranjajo spektakularen akustični nastop, ki temelji na zulujskem bobnanju, večglasnem petju in akrobatskih plesnih veščinah. Skupina v nasprotju z drugimi izvajalci ni nastopila na odru, ampak kar sredi dvorane med obiskovalci. Prav tako Zulujka Busi Mhlongo je sklenila odrske nastope s popolnoma dodelanim koncertom, ki odseva izjemno zadnjo ploščo Urbanzulu. Busi Mhlongo, čeprav že več kot 20 let na sceni, nikoli ni izkoristila skladateljskih in koncertnih potencialov, tokrat pa pod novim producentskim vodstvom zanesljivo stopa po poti mednarodne slave. Njen nastop je nadvse privlačen; poleg nenehne plesnosti, ki jo prinaša akustičnoelektrična maskanda, ki na trenutke postaja panafriška, ves čas vzdržuje pristen stik z občinstvom, ki jo v povračilo nenehno vzpodbuja. To je bil eden najboljših afriških koncertov, ki sem jih videl v zadnjih letih. To velja tudi za Waldemarja Bastosa, angolskega pevca in kitarista v eksilu, ki je z luzofonsko zasedbo (dva Angolca, Mozambičan in eden iz Gvineje Bisau) popolnoma omrežil nabit šotor s 400 obiskovalci. Nihče med prisotnimi ni ostal ravnodušen nad "plesno melanholijo" glasbenika, ki je z albumom Pretaluz prišel v vrhove letošnje afriške glasbene ponudbe. Pristno, očarljivo, globoko in na koncu še plesno. To je le nekaj atributov, ki bodo v naslednjih letih premamili številne privržence, recimo Cesarie Evore, Marie Bethanie, da Bastosovega rojaka Bonge ne omenjam. Sicer pa je bila med nastopajočimi tudi utrujena Cesaria Evora, ki je oder delila z rojakom Titom Parisom. Cesarijin bend, ki sedaj program izvaja v precej hitrejšem tempu, je bil tokrat boljši od obeh pevcev, še posebno pa se je izkazal kitarist Bau - očitno je prevzel vodilno vlogo v skupini, ki jo je včasih imel Paulino Vieira. Med Afričani so nase opozorili tudi žurerji iz Malija Neba Solo, še z enim vrhunskim kombiniranjem glasbe (balafonov) in plesa. Eden od vrhuncev festivala je bil nastop maroškega Žida Emila Zrihana (sedaj) iz Izraela, ki nadaljuje z enkratnimi neposrednimi nastopi, ki ponujajo arabski folk, povezan z araboandaluzijsko klasično tradicijo. Tokrat je bil še posebno opazen flamenko delež, ki ga je prispeval kitarist Baldi Olier, kot novinec v klasični arabski zasedbi. Emil Zrihan je eno največjih glasbenih odkritij ob koncu ere in pevec, ki bo še dolgo kraljeval na festivalih. V karibski ponudbi je tokrat izstopala mlada kubanska neotradicionalistična skupina Asere z ognjevitim akustičnim nastopom, ki mladostno in nezvezdniško prinaša son, bolereo, guaracho in changui. Prav z mladostno energijo nudijo Asere bistveno več tradicije, kot sicer še vedno kar vihravi starejši kubanski mojstri. Med Evropejci je treba omeniti nastop etnojazzovskega moldavskega tria Trigon, festival pa je sklenila zvezdniška zasedba Phase II Pan Groove s Trinidada. To je bila briljatna prezentacija steel bobnov, ki so odigrali številne popularne melodije in so na antilskih otokih ekvivalent brass zasedbam na jugu Balkana. Naj dodam, da je skupina dan pred Nijmegnom nastopila na prvem EBU world music večeru skupaj s Cesario Evoro in Emilom Zrihanom. 13 evropskih držav je kupilo posnetek koncerta, med njimi pa ni "evropsko" usmerjene Slovenije. Še ena "izjemna" poteza slovenske nacionalne televizije! BBC je predvajal posnetke večera teden kasneje, ravno med londonskim Oris Jazz Festivalom, ko so bili na odru Royal Festival Hall Muzsikas, Marta Sebestyen in Alex Balanescu v projektu Roots (Routes) of Bartok. Še en cvetoč jesenski nastop z izvrstnimi Muzsikas, ki so tradicionalni repertoar tokrat kombinirali z originalnimi terenskimi posnetki Bele Bartoka, njegovimi violinskimi dui. K izvrstnim plesnim točkam in lepi scenografiji se je Alex Balanescu priključil tudi z daljšo improvizacijo na Bartoka. Oris Jazz Festival je sicer potekal 10 dni po vsem Londonu. Predstavili so se številni vodilni straight jazz izvajalci, kot sta recimo Geri Allen in Joshua Redman, pa pevka Diana Krall, številni odlični sodobni britanski jazzovski izvajalci, kot so Evan Parker, Derek Bailey, Trevor Watts, Julian Arguelles, John Surman in Django Bates. V klubu Ronnie Scott je vsak večer igral Paolo Conte. Rdeča nit so bili v Franciji delujoči glasbeniki Cheb Mami, Orchestre National de Barbes, Kadda Cherif Hadria ter jazzisti s triom Louis Sclavis/Henri Texier/Aldo Romano, z duom Dominique Pifarely/Francois Couturier in delavnico tubista Michela Godarda. Prav zadnji dan festivala smo bila priča celodnevnemu jazzovskemu programu s francoskimi in britanskimi nastopi. Sklenil ga je trio Sclavis/Texier/Romano z briljantnim nastopom, ki je spravil zadržane obiskovalce na noge. To pa ni uspelo Djangu Batesu, ki je premierno predstavil nov projekt Quiet Nights, kjer večinoma preigrava popularne komade tega stoletja, pri tem pa mu pomagajo švedska pevka Josefine Cronholm, norveški harmonikar in kitarist Stain Carstesen ter Batesov običajen kvintet. Videlo se je, da gre za prvo predstavitev projekta, vendar je Bates s črnohumornimi dodatki med komadi uspešno opravičeval neuigranost in zelo nizko raven energije. Veliko je bilo tudi etno nastopov z vseh koncev sveta. Med njimi so največ pozornosti vzbudili Brazilka Virgina Rodrigues, Francozi Lo'Jo, Jamajčan Ernest Ranglin s projektom In the Search of Lost Riddim ter seveda vse tisto, kar je povezano z Azijo, še posebno z azijskim podzemljem (asian undeground). Povezanost z jazzom je najbolj prisotna pri pianistu in kitaristu Nitinu Sawhneyju, ki ima v ekipi tudi nekaj najboljših britanskoindijskih instrumentalistov z rapperjem DJ Jessejem na čelu, sicer članom skupine Asian Equation, ki jo vodi DJ Ritu. Prav deli z rapperji se bili prepričljivejši deli koncerta, ki so v Queen Elizabeth Hall res prinesli del današnje urbane azijske kulture v Veliki Britaniji. Drugače pa Sawhneyju nekako še ne uspe povezati jazzovskih ambicij, ki ne presegajo današnje mainstream jazzovske ponudbe. Razlike v pristopih in dojemanjih se vendarle zdijo prevelike. Britancem pa je bilo nadvse všeč. Oris Jazz Festival je s številnim producenti, velikimi elitnimi dvoranami in klubi ter s številnimi izvajalci vseh glasbenih žanrov eden najbolj zanimivih festivalov na svetu in potrjuje sodobno programsko usmeritev festivalov, ki nosijo ime jazz. Le v Sloveniji bi se kdo vprašal, kako se takšen festival sploh lahko imenuje Jazz festival.

Poročili z Womexa je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS, poročilo z Oris Jazz Festivala pa British Council v Ljubljani.

Bogdan Benigar