Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: Ognjen Tvrtković

Floyd Cramer (1933 - 1997)

Arhitekt nashvillskega zvoka

V zadnjih mesecih je popularna glasba zgubila več pomembnih ustvarjalcev, med njimi Floyda Cramerja, pianista in klaviaturista, ki je še z nekaterimi glasbeniki ustvaril to, kar v popularni glasbi imenujemo “nashville sound” ali “countrypolitan music”. Cramer je umrl za rakom na zadnji dan preteklega leta v prestolnici country glasbe.

Poznamo ga seveda predvsem kot enega od članov tako imenovane nashvillske studijske mafije, ki so v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih posneli številne plošče, revolucionirali zvok klasične country glasbe, ji dodali nekaj svetovljanskega in razširili meje tržišča in občinstva. Cramer je resda povezan s country glasbo, vendar je obseg njegovega delovanja veliko širši. V njegovem igranju je prav toliko vplivov rock’n’rolla, jazza, bluesa in gospela kot klasičnega countryjevskega zvoka. Skupaj z nekaterimi glasbeniki Meke kravarske glasbe je oblikoval zvočno podlago in pri tem pokazal izjemno prožnost in ustvarjalnost, ki je omogočala vključevanje novega, ne da bi utrpel slog, po katerem so prepoznavni. Poznamo ga tudi kot studijskega glasbenika, čigar izraziti klavirski zvok najdemo na tisočerih ploščah, v spremljavi zlatih glasov countryja, rock’n’rolla in druge glasbe (sem sodi sodelovanje z enim največjih croonerjev, Perryjem Comom!); bil je tudi zvezda instrumentalne pop glasbe z mnogimi hiti na lestvicah najpopularnejših in vodja skupin, med katerimi imajo nekatere antološko vrednost.

Pojdimo po vrsti, kot se spodobi pri pisanju zadnjih vrstic o velikanu. Rodi se v Shrevensportu v Louisiani, odraste pa v Hutingu v državi Arkansas. V mladosti mu oče kupi obrabljen špinet in malemu Floydu prav hitro stečejo prsti po tipkah. Prve nastope s skupino ima pri osemnajstih v rodnem Shrevensportu v radijskem programu Louisiana Hayride. Spremlja tudi neznanega mladeniča, ki mu je ime Elvis Presley. Program predvajajo na valovih ene najpopularnejših radijskij postaj - KWKH, kjer s Faronom Youngom in steel kitaristom Jimmyjem Dayem spremlja zvezde Webba Pierca in Reda Sovina, kratkek čas pa potuje še s Hankom Williamsom. Prvi singel s skupino Little Brown Jug - pesem Dancin’ Diane - posname pri lokalnem založniku Abbott.

Od leta 1952 občasno odhaja v Nashville in snema v studiih, že leta 1953 nastopa z vzhajajočo zvezdo - Elvisom, leta 1955 pa ga Chat Atkins, legendarni kitarist in eden od oblikovalcev nashvillskega zvoka, ki prepozna Cramerjev talent in ustvarjalnost, povabi, da se dokončno preseli v ta kraj. Z njim se preselijo še druge zvezde programa Hayride in tudi glasbeniki njegove spremljevalne skupine. Leta 1957 izide pri MGM njegov prvi instrumentalni album That Honky-Tonk Piano, takoj nato podpiše pogodbo z RCA ter posname singel Flip, Flop and Bop, ki je njegova prva prava uspešnica. Vendar se šele leta 1960, ko nadaljuje s posnetki na temo Last Date, povzpne na seznamu najpopularnejših in ploščo proda v več milijonih primerkov. Sledijo instrumentalne verzije pesmi San Antonio Rose, On The Redbound (1961) in Chattanooga Choo Choo (1962). Singel Last Date zrine s prvega mesta lestvice najpopularnejših Elvis Presley z legendarno pesmijo Are You Lonesome Tonight, v kateri igra Cramer klavir. Nekaj let pozneje postane ta pesem z novim naslovom (Lost Her Love) znova uspešnica v izvedbi zvezde Conwaya Twittyja (1973), čez desetletje pa še v interpretaciji lepotice Emmilou Harris.

S Cramerjem in s studijsko “mafijo”, ki jo je okrog sebe zbere Chat Atkins, sodeluje neverjetno mnogo glasbenikov. Najprej Elvis Presley, na čigar zgodnjih ploščah iz Nashvilla obvezno igra Cramer (to velja tudi za pesem Heartbreak Hotel), nato se vrstijo Jim Reeves, Patsy Cline, The Everly Brothers, Roy Orbison in Kitty Lester (za njeno izvedbo uspešnice Love Letters zaigra nepozaben klavirski part v bluesovskem slogu). Seveda se ne more izogniti usodi stalnega člana orkestra, ki igra v nashvillski dvorani Grand Ole Opry.

Vzporedno s kariero uspešno snema instrumentalne plošče pod lastnim imenom, kjer poleg klavirja igra tudi vsa druga glasbila s črno-belimi tipkami. S simfoničnimi orkestri nastopa širom po ZDA ter snema v glavnem instrumentalne verzije znanih hitov. Od leta 1965 do 1974 vsako leto izda po eno ploščo z imenom Class of..., druge pa vključujejo različne pesmi, na primer The Monkees Hanka Williamsa. Značilen primer je plošča Floyd Cramer And The Keyboard Kick Band iz leta 1977, na kateri igra osem različnih glasbil s tipkami. S kitaristom Atkinsom in saksofonistom Randolfom posname ploščo Chat, Floyd And Boots (1971), tri leta pozneje pa ga je revija Golden Metronome nagradi za prispevek nashvillski glasbeni industriji. Zadnji uspeh na lestvici popularnih dočaka leta 1980 s posnetkom instrumentalne verzije glavne teme soap opere Dallas.

Country zvezdnik Jimmy Dean je takole sublimiral čar Cramerjevega igranja: “Ni govorca, ki bi mogel toliko povedati, kot je izrazil Cramer z oseminosemdesetimi tipkami.”

V čem je skrivnost Cramerjevega klavirskega pristopa, kako je dosegel tako prepoznaven slog? Kako je izvajal prijem, ki ga v teoriji popularne glasbe poznamo kot slip-note ali whole tune slur? Nekoč je Chat Atkins hotel, da Cramer nekatere fraze odigra tako, kot jih je skladatelj Don Robertson na demo posnetku pesmi za Presleyja, in Cramer je začel s sklopi tonov v značilnem glisandu, kot bi jih igral na kitaro. To je imenoval zvok osamljenega kravarja, dodali so še električne rockovske kitare, orkestrski aranžma za godala in močnejše ritemske sekcije. Country and western glasba je postala prefinjena, večplastna in dojemljiva za različne vplive ter od petdesetih dalje najširši in najbolj odprt popularnoglasbeni idiom.

Ognjen Tvrtković