The Cramps

Veliki ritem

Ime The Cramps pove dovolj. In vendar nekaj besed za tiste, ki se ne morejo spomniti niti Ramones. Skupino The Cramps so ustanovili leta 1975. Lux Interior, vokal, Poison Ivy, kitara, ter nekaj mačk in mačkov, ki so se menjavali na drugih instrumentih. Sprva Bryan Gregory, kitara, najbolj prikupen mož v rock'n'rollu, kot so mu tisti čas rekli; Nick Knox, več kot deset let za bobni, pred tem pri Electric Eels, predpunkovski, predpereubujevski skupini iz Clevelanda; in še Kid Congo, strelec na osi The Gun Club-The Cramps-The Bad Seeds; pa Candy Del Mar, Jim Sclavunos. The Cramps: Bend, ki definira rock'n'roll, in bend, ki ga rock'n'roll definira. Nič več. Nič manj. Njihov obisk je napovedan za 8. maj. Planet Life, Ljubljana.

Zanima me, kaj se je dogajalo s skupino po albumu Flame Job? Kaj ste počeli v teh treh letih?

Prenovili smo hišo, ki je razpadala. To dolgočasno, a neizogibno opravilo nas je precej izželo. Živimo v stari hiši iz leta 1924 blizu pokopališča Forestland. Veliko časa so nam vzeli tudi odvetniki, saj smo si morali zagotoviti novo pogodbo, ker je naša nekdanja založba propadla. Sedaj smo pri založbi Epitaph Records in imamo tudi novega agenta. Poskrbeti smo morali za veliko poslovnih stvari. Včasih preteče precej časa, preden opraviš s poslovnimi zadevami - in se končno posvetiš pravim stvarem.

Povej mi kaj o pokopališču. Ali je posebno?

Je eno izmed najbolj slavnih pokopališč na svetu. Ljudje mu pravijo disneyland pokopališč. Moto je: pokopališče živih. Ljudje prirejajo piknike. Imajo polno norih stvari, denimo Michelangelovega Davida, ki je visok 12 metrov, sliko Zadnje večerje, ki je dolga 91 metrov. Ko se sprehajaš po vrtovih, naletiš na gumbe v drevesih in drugod; če pritisneš na gumb, na primer na Davidu, boš slišal nor glas, ki bobni iz drevesa in pravi: "David je kip, ki ga je ustvaril Michelangelo v 15. stoletju." Sredi šestdesetih so posneli 'odbit' film o tem pokopališču z naslovom The Loved Ones z Johnatanom Winnersom in drugimi zvezdami. Oglaševali so ga s sloganom: Film, ki lahko razjezi vsakogar.

Kako dolgo živite v tej hiši?

Od leta 1989.

Tedaj ste posneli album Stay Sick.

Ja.

Zdi se mi, da je ta album mejnik v življenju skupine The Cramps. Kaj se je dogajalo s skupino in v skupini po njem? Namreč, potem je prišel album Look Mom No Head, na katerem je bilo ob drugačni zasedbi opaziti tudi druge spremembe.

Stay Sick je bil zadnji album, ki smo ga naredili z Nickom Knoxom in s Candy. Nick Knox se je preprosto odločil, da mu ni več do turnej. Mi pa smo bili nad njimi še vedno navdušeni in smo se zabavali. Nick se je odločil, da ne bo imel več opravka z glasbo. Zato smo zamenjali zasedbo. Vmes smo še enkrat zamenjali bobnarja. Sedanji je z nami že štiri leta, basist pa že šest let. Tole je naša najbolj obstojna zasedba. Zadovoljni smo z njo in se zabavamo. Ko smo delali album Look Mom No Head, smo čutili precejšnjo spremembo. Dojemamo ga kot tranzicijsko ploščo, saj smo takrat dobili novega basista. V tem je podoben plošči Psychedelic Jungle - tudi takrat smo imeli velike spremembe v zasedbi.

Kaj sedaj meniš o albumu Look Mom No Head? Kako ti je všeč glasba?

Zelo mi je všeč. Album je sicer drugačen: nekaterim ljudem je zelo všeč, drugim pa ne. Manj je rockabillyja in več garažnega punka šestdesetih.

Ja, to je trd album. Pesmi so morda nekoliko težje. Precej je zasnovan na rifih.

Verjetno. Ljudem je všeč iz več razlogov: nekaterim zaradi garažnih punk pesmi, drugim zaradi rockabillyja. Všeč so jim različni albumi, ampak nam so všeč vsi naši albumi, saj so nam vse te glasbene zvrsti enako blizu.

V vaši glasbi psihedelični rock, rockabilly, surf, garažni rock, r'n'b, celo blues in tudi koščki soula zvenijo kot otroci istega očeta.

Ja. Vse je glasba, ki korenini v bluesu. Gre le za variacije, ki so enake razmerju med bluesom in rock'n'rollom. Veliko ljudi sicer govori o teh zvrsteh, kot da so zelo različne, a v bistvu so le nastale v različnih časovnih obdobjih. Pravzaprav gre za isto zvrst glasbe. Čestitam, kajti ti si prvi, ki se ga spomnim, da je omenil, da je v naši glasbi čutiti vplive soul glasbe. Z Ivy sva se ravno pred nekaj dnevi pogovarjala, da tega nihče ni nikoli omenjal. Še posebej pesmi na albumu Look Mom No Head imajo svojevrsten vpliv soula šestdesetih.

Ali je Badsville iz naslova vaše zadnje velike plošče Big Beat From Badsville antonim Squaresvilla?

Točno to.

Ali lahko poveš kaj več? Kako gledaš na to? Kdo so konvencionalci dandanes?

Človek, ne vem, zdi se mi, da jih je prav veliko. Od nekdaj so mi bili všeč ljudje, ki nosijo sexy oblačila, da ne gledajo na življenje samo formalno - obleči se, da bi šel delat. Všeč so mi ljudje, ki uživajo v stiliziranih stvareh. Tukaj, v južni Kaliforniji, se oblačijo v jogging opremo, hodijo v copatih za na plažo in v tenis copatih. Zdi se mi, da je svet danes zelo konvencionalen. Ljudje iz Badsvilla so tisti, ki so jim všeč 'sexploitation' filmi, stare grozljivke, vse tiste zadeve, ki so dejansko zabavne; konvencionalci so ljudje z založbe, ki smo jih srečevali ob prejšnjem albumu, ljudje, ki si prizadevajo najti čisto zadnjo glasbeno novost, in to je prav tisto, kar si čez tri leta nikoli ne boš želel slišati. Naši prijatelji so bili od nekdaj neprilagojeni. To je tisto, kar razumem pod Badsville. Ne gre za to, da mislim, da smo mi slabi, zlobni, temveč gre za tiste, ki jih je družba označila za slabe.

To se navezuje na stališče, ki ste ga zagovarjali na albumu A Date With Elvis, ko ste v pesmi People Ain't No Good pri refrenu uporabili celo nekaj podobnega otroškemu zboru. Ali ste s temi malimi tenkimi glasovi hoteli še posebej poudariti sporočilo pesmi?

Refren ima isto melodijo kot pesem We Are The World, ki je izšla tedaj. Takrat so se vsi domnevni rockerji združevali in počeli stvari v tako imenovane dobrodelne namene, ampak nam se je zdelo, da to počno, le da bi podaljšali kariere. Če bi si res želeli narediti kaj v dobrodelne namene, bi lahko delali privatno in tiho. V istem času je MTV postavila pogoje za predvajanje video spotov na programu; zahtevali so politično korektnost video spotov. Pomislili smo na to, da je bil rock'n'roll svoj čas tisti, ki je vznemirjal starše, v tem času pa se nam je zazdelo, da je postal religija, s katero počenjajo dobre in politično korektne stvari. Nam se je zdelo grozno. To ni tisto, za kar gre pri rock'n'rollu, to ni tisto, za kar gre pri bluesu. Kakor koli že: refren se v osnovi norčuje iz pesmi We Are The World in njej podobnih, zamisel zanjo pa smo dobili iz filma. Ali si kdaj slišal za Raya Dennisa Stacklerja? Njegov najbolj slaven film je Incredibly Strange Creatures Who Stopped Living And Becam Mixed Up Zombies. Posnel je tudi film The Thrill Killers s slačipunco po imenu Lise Renee. V neki sceni se vrne domov z nastopa, vstopa v spalnico. Neonska luč sveti skozi okno. Soba je osvetljena le s to neonsko lučjo, ki se prižiga in ugaša; stoji v sobi in si češe lase. Vidimo Raya Dennisa Stacklerja, ki je v filmih režiser in igralec. Stoji za njo z nožem nad glavo in bulji. Vidi ga - in on ji, takšen, kot je, z razprtimi očmi, pove: Ljudje niso nič kaj prida. Vedno smo mislil, da je prizor zelo močan, kajti če bi se kdo kar nenadoma pojavil v tvoji sobi in izrekel te besede... ne, nikakor jim ne moreš odgovoriti. To je tisto, kar je navdahnilo pesem.

Kaj pa rock'n'roll in blues, o čem pripovedujeta?

O svobodi, razširjanju obzorij življenja, zabavi, o tem, da ne sprejemaš ukazov, o tem, da sam odkrivaš stvari, o tem, da si posameznik. Gre za stvar, o kateri so govorili beatniki v petdesetih, šestdesetih; hipiji, ko so se pojavili v šestdesetih. Gre za upor proti oblasti in pravilom. Za to je šlo pri bluesu, ko se je začel. Obenem je bil zelo seksualen, večino časa je bil blues glasba za ljudi, ki so zelo seksualni, da bi zavarovali svobodo v stiku z ljudmi, ki se seksa bojijo.

Kako v to vstavljaš spleen bluesovske glasbe?

Verjetno je prva stvar, na katero ljudje pomislijo pri bluesu, vendar je le del bluesa. Blues je v osnovi glasba, ob kateri naj bi se človek počutil bolje. Blues pogosto poje o izgubi punce, o tem, da si uničil avto. V življenju se človeku dogaja veliko stvari, ki sploh niso zabavne in jih je težko pozabiti, ampak ko blues poje o tem, se identificiraš - in pomaga ti prebroditi težave. Blues tudi ponuja osebo, s katero se lahko identificiraš, in daje pesem, s katero se lahko identificiraš.

Plošče The Cramps imajo nenehen, dvigujoč občutek. Dvigujejo poslušalca. Na ploščah je vtisnjeno nenehno čustvo.

Blues bi moral biti točno to. Moral bi biti glasba, ki te dviga. To se splača delati, to je vredno delati. Ko ljudje govorijo, da je treba narediti pravo stvar in biti politično korekten, se mi zdi neiskreno. Mislim, da bi morali ljudje odgovarjati sebi glede tega, kaj je prav, morali bi biti moralni. Naša glasba naj bi pomagala ljudem, ko so v stiski. Mislim, da pripovedujeta rock'n'roll in blues prav o tem.

Kako so se rodili The Cramps?

Ko sem srečal Ivy, sva v starinarnicah kupovala obleko in pohištvo, saj sva imela le toliko denarja; pohajkovala sva po trgovinah, iščoč stare plošče, in v zgodnjih sedemdesetih sva odkrila plošče zgodnjega rockabillyja, ki so bile tako vzburljive, tako polne energije in navdušene nad življenjem, da sva pomislila, da je to prav tisto, čemur je treba posvetiti življenje, da je to Badsville, da je to tisto, za kar gre. Porodila se je ideja, da naredimo tole skupino in da prenesemo vzburjenje. Preden sva imela skupino, sva z Ivy hodila na rock'n'roll koncerte; plesala sva in gledala druge skupine, to je bil ritual, skorajda religiozni dogodek, čeprav je beseda napačna. Za naju je bilo naravno, da sva začela igrati. Ljudje so v petdesetih v intervjujih spraševali Elvisa, zakaj je na odru tako migal; njemu se je zdelo predvsem naravno.

Ali si tedaj, ko si spoznal Ivy, ugotovil, da si želiš biti izvajalec?

Vsi v nekem trenutku, doma, pod prho ali kje drugje, pomislijo, da si želijo biti izvajalec. Ko sem spoznal Ivy, je tudi ona hotela početi prav to, in sva se hitro zmenila, da bi tudi midva lahko ustvarjala glasbo. Mislila sva, da bo zares vzburljivo in da je to tisto, kar svet rabi. Kmalu potem, ko sem jo srečal, sva se odločila, da želiva imeti skupino. Potem sva naredila vse, da bi čim prej prispela do točke, ko bova skupino tudi res imela.

Glede na to, da ste začeli v sedemdesetih in ste zadnja še živa skupina iz zlatega obdobja CBGB, kako bi primerjal glasbeni sceni sedemdesetih in devetdesetih?

Zame je bilo tisto, kar se je dogajalo v sedemdesetih, prava underground glasba. Punk rock šestdesetih je bil tudi underground, kajti veliko glasb ni bilo znanih v času nastanka: večina rockabillyja je bila v petdesetih povsem neznana, enako velja za punk rock v sedemdesetih, kajti dobršen del je bil neznan. Ko smo ga igrali, nas je večina založb, glasbenih občil, časopisov ignorirala. Vse skupaj se je zdelo še bolj zanimivo, saj smo vsi vedeli, da delamo nekaj res pomembnega. Bendi so hodili gledat eni druge, na skrivaj. Zdi se mi, da se dandanes ne dogaja nobena scena. So sicer rejvi, ljudje jemljejo ecstasy in poslušajo techno, ampak nisem prepričan, kaj to je. Zdi se mi, da ne gre za enako zvrst ljudi. Zdi se mi, da ni nobene pameti, razuma, da si ljudje le uničujejo možgane, da ni nobenega sporočila.

Nekaterim je techno nevarnost, ki grozi rock'n'rollu. Kaj meniš o tem?

Ljudje so od petdesetih naprej opisovali tisoče stvari kot nevarne za rock'n'roll. Vse, odkar se je rock'n'roll začel, so ljudje napovedovali, da ga bo nekaj zamenjalo, a to se ni nikoli zgodilo. Tega ne morem resno jemati. Techno nima nič opraviti z bluesom. Je glasba, izredno določena s časom. Ljudje se je bodo naveličali. Ne briga me, ali obstaja. Vse zveni kot disco. Vse, kar se je zgodilo od sedemdesetih naprej, zveni kot disco. Zvok je enodimenzionalen, dolgočasen. Vedno je veliko raznih zabavnih vsebin. Ljudje lahko igrajo golf, če jim je všeč, meni je prav... Ne skrbi me. Rock'n'roll je premočan, da bi izumrl in bi ga kaj zamenjalo. Tega ne morem verjeti. Gre za blues. Če bi se prikazalo kaj novega, tako dobrega, da lahko zamenja rock'n'roll, je tudi prav; kajti tedaj bi se sam pridružil. A ne verjamem, da se bo zgodilo.

Ko ste prišli na glasbeno prizorišče, ste prinesli nekaj novega. Vzporedno z rockabillyjem ste začeli uporabljati garažo, vse ste stalili v punk rock slogu. Vas je sprva skrbelo, kaj bodo ljudje, poslušalci, menili o vaši glasbi?

O tem sploh nismo razmišljali. Ko smo začeli igrati, smo menili, da bomo uspeli že, ko bomo prišli na oder in enkrat igrali. Ko smo nastopili, smo pomislili: Človek, tole je ljudem všeč. Prvič, ko smo igrali, so nas štirikrat poklicali nazaj. Pomislili smo, da lahko uspeh ponovimo.

Kaj ti osebno pomeni slogan Stay Sick, ki ga pogosto uporabljate?

Ne prodaj se. Ljudje so nam pogosto dejali, da smo bolani. Živimo v svetu, ki smo si ga sami izmisli, namesto da bi ostali v vrsti in živeli v svetu, ki so si ga izmislili drugi. Sicer pa slogan prihaja od tipa po imenu Ghoulardi. Njegova fotografija je na hrbtni strani ovitka plošče Big Beat From Badsville. V zgodnjih šestdesetih je vodil filmski program grozljivk na clevelandski televiziji. Izmislil si je ta izraz in ga nenehno ponavljal v programu. Postal je lokalni junak srednjega zahoda, bil je nekakšen Lenny Bruce. Kot voditelj programa grozljivk je postal izredno popularen, položaj je izrabil za povzročanje raznih problemov. Predvajal je tudi veliko dobrih rock'n'roll plošč. Pred kratkim je umrl, zato je zanimivo, da si povprašal o stay sick. On je vedno govoril: Stay sick. To je bil njegov moto. V posvetilo smo dali njegovo fotografijo.

Kako se pripravljate za nastop? Ali pokukaš, da se seznaniš, pred kakšnim občinstvom boš igral?

O ja.

Ali mi lahko poveš kaj več? O emocionalnih pripravah, o tem, kakšna energija je v tebi, preden stopiš na oder?

Zelo različno. Uživam v raznovrstnih izkušnjah. Včasih igramo v kakšnem mestecu v Nebraski, kjer so same farme, in ljudje so pred začetkom zelo mirni, mirno stojijo, ne veš, kaj bi si mislil pred nastopom. Potem pridemo mi, osvobodimo svoje duše - in lahko jih vidiš, kako zijajo. Zanimivo je, kajti mislim, da iz tega pridobijo, karkoli že rabijo, in je tako zabavno. Uživam, čeprav je občutek drugačen od tistega, ko igramo v velikih mestih in občinstvo nori, še preden se sploh pojavimo. Punce spredaj, ki zgoraj nimajo nič, ljudje, ki nosijo nora oblačila, počnejo nore stvari, imajo pobarvane obraze. Koncerti The Cramps so... Res so mi všeč naši ljubitelji, saj vedo, da je vse v tem, da prideš in se imaš lepo. Takrat, ko občinstvo nori, je najbolj zabavno.

Ali je v tebi še kaj, kar te potiska, da se predajaš?

No, občinstvo nas zelo potiska naprej. Ko stvari potekajo zares v redu, ko nastop teče, kakor je treba, ko občinstvo besni; želimo si predvsem, da se zgodi kaj, kar je nekoliko onstran tistega, kar lahko pojasniš. Nekaj transcendentalnega. Takšen občutek. Če se kaj takega ne zgodi, se počutimo izdane. A ponavadi se zgodi. Zelo stimulativno je igrati v The Cramps, iz noči v noč. Nikoli ne veš, kaj je pričakovati, ampak vedno bo divje in ti bo dalo zadovoljstvo. Smešno je, ko nas ljudje vprašajo, kako ohranjamo energijo in mar nimamo vsega dovolj po vseh letih.

Lux, na vseh albumih od Smell Of Female naprej je na naslovnicah fotografija Ivy, ki si jo posnel. Kako ste prišli na to misel in zakaj se je še vedno držite?

Nenehno smo gledali 'exploitation' filme in plakate in vedno so imeli sliko dekleta, ki je zelo seksi. To nam je bilo všeč, videli smo podobnost z bistvom naše glasbe, našega početja. Tako se je začelo. Tudi fotografija mi je zelo všeč; v bistvu: vse, kar bi rad počel, je fotografirati Ivy. To smo pogosto počeli v preteklosti, ne vem pa, zakaj.

Terens Štader