Urbana črnina

Skakanje čez plot

Prvi evropski belec, ki ga je na prelomu sedemdesetih v osemdeseta navdušila kulturna novost iz črnskih getov, je bil odbitek velikega kalibra in 'trend-setter' Malcolm McLaren. Najbolj ga je prevzelo recikliranje, ki ga je zasledil v početju mladih črnih uličnih didžejev.

Le-ti so močno presegali siceršnji stereotip džokeja kot zgolj sukalca plošč, tako rekoč mehanicističnega interpreta v vinil vrezanega avtorskega materiala. S ploščama na dveh gramofonih so počeli vsakršne vragolije; pospeševanje, zaviranje, scratchanje, vmiksavanje, premiksavanje, vkupzmiksavanje in vsi drugi mogoči in nemogoči prijemi so se pregnetli v novo in avtohtono glasbeno formo - rap. McLaren je trdil, da je hip hop najbolj ekološka glasbena zvrst, saj zanjo ne potrebuješ drage opreme, ni ti treba najemati studia, ni ti treba kupovati instrumentov in iskati druščine za sestavo zasedbe. Potrebuješ le dva gramofona, preprosto mešalko, ojačevalnik in nekaj vinila iz fonoteke staršev, če je tvoja lastna preborna ali predragocena za lomljenje igel. In ker so pobje plošče jemali iz družinskih omar, ni čudno, da se je rap vseskozi oplajal na črni glasbeni dediščini. Z začetkov, ko je šlo predvsem za kritično in cinično pervertiranje in parodiranje razbohotenega in nerealnega disca, se je najprej začel počasi premikati proti legendam funka in plesnega soula, predvsem Jamesu Brownu, kasneje pa tudi proti bolj odbitim različicam funk vesoljca Georga Clintona. Muzika teh dveh in sodobnikov je tako postala (in ostala) temeljni kamen za novofunkovske klepetače. Seveda se je plesno ritmično osnovo dalo lepo barvati s semplanimi in odigranimi odkloni proti tej ali oni glasbeni zvrsti, ki so ji izurjeni klepetači dodali še vsebinsko in interpretacijsko prilegajoče se besedje. V tej in naslednji Urbani črnini se bomo torej podali na pot čez ograje rappovskega vrtička in poskusili na hitro preleteti, s kakšnimi muzikami se je v slabih dvajsetih letih obstoja že paril dobri stari rap. Danes prvi del: bratstvo in enotnost ritma, rime in kitare.

NAŠI IN ŽIČARJI

Kitarske žice in feršterkerji so v svet rapa vstopili leta 1986, in to skozi velika vrata, na plečih pa jih je v tempelj samplov prinesla trojica razvajenih židovskih najstnikov, ki so bili vrh vsega še mozoljasti in zoprni večini takratnih pravovernih rapperjev. Ciljna skupina Beastie Boys je bila pač drugje - zabave željna srednjeslojna bela mularija je ploščo Licenced To Ill zaužila na poskakujočih nogah, v eni roki je držala pivo, z drugo pa je šarila po notranji strani dekliških bluzic. Vse v skladu z obnašanjem svojih novih idolov in z maksimo You Gotta Fight For Your Right To Party.

Šefi pri založbi Def Jam so bili zadovoljni, še posebej Rick Rubin, prvi producent Beastie Boys. Formulo rock-rap je še isto leto cepil na bolj pravoverno zasedbo. Run DMC so bili takrat že renomirani in kredibilni rapperji, s coverjem komada Walk This Way, ki je postal glomazen in za vse sprejemljiv hit, pa so v drugo življenje obudili pozabljene, zapite in zadete Aerosmith. Na naslednji rapperski izlet med kitarske žice je bilo treba čakati slaba tri leta, do leta 1989, ko je Ice-T na tretjo ploščo Iceberg uvrstil tudi komad The Girl Tried To Kill Me - marsikdo ne ve, da je to prvi posnet komad zasedbe Body Count, ki je polno popularnost dosegla šele dobrih pet let pozneje s ploščo Cop Killer.

Da je šlo v paritvah vedno bolj zares, dokazuje tudi hud remiks komada Bring The Nize Public Enemy z Anthrax in gostovanje Chucka D-ja na plošči Kool Thing legendarnih newyorških kitaristov Sonic Youth. Piskrček so k druženju metalskih kitar in govorjene besede dodali še težko kategorniki Boo-Yaa T.R.I.B.E., ki so se od komada Picking Up Metalz s prve plošče New Funky Nation do lanskega EP-ja Mettally Disturbed pravzaprav že preobrazili v metalce. Biblija novega žanra je postal soundtrack za film Judgement Night, ki je v udarne in prepričljive kombinacije združil sama prominentna imena z obeh bregov. Zakaj so prav tovrstna druženja prerasla v avtohton žanr metal-rapa, verjetno ne bo nikoli čisto jasno, eden od razlogov je nedvomno tudi nalepka Parental Advisory - Explicit Lyrics, ki so jo dušebrižniki lepili predvsem na metalske in rapperske albume. Od tod do družitve zatiranih je le še korak.

Druge, skritejše oblike druženja rapperjev z rockerji se pravzaprav ne da prepoznati po zunanjih znakih, kot so kitare, široke dokolenske hlače in tetoviranja, ampak bolj po drži in odrskem nastopu zasedb (pretežno latino in belega rodu), kot so Cypress Hill in House Of Pain, ki so nominalno sicer rap zasedbe, a med črnimi rap konzumenti nikoli niso dobili toliko fanov kot med belo alter-rockovsko (v Ameriki bi jo označili s pridevnikom lolapalooza) publiko. Velja tudi obratno: nobena črna rap zasedba ni med belo publiko dobila toliko konzumentov kot omenjeni dve, predvsem - jasno - Cypress Hill. Nekaj že gre na rovaš marihuanske propagande, a glavni hakeljc verjetno le leži kje drugje - mogoče v besedilih, mogoče v ritmih, mogoče v glasovih, mogoče - bogokletstvo - v barvi kože?

Tretja forma bratenja se je začela razvijati sredi devetdesetih, gre za mlade zasedbe, ki navdih iščejo predvsem v bluesu, potem pa jih pot zanese mimo drugih (črnih?) glasbenih oblik, v končni fazi tudi mimo rapa. Tak primer je recimo umirjeni G-Love s skupino Special Souce, ki na živo odigrano bluesovsko podlago pol rapa pol popeva. Podobno, za kanček tršo formo uporabljajo pred letom in pol silno popularni Fun Lovin’ Criminals, pravi kreativni in izvajalski prvak v tej kategorije pa je seveda (ob eksperimentalnih remiksih Blues Explosion) Beck Hansen, ki je v senci globalnega hita Loser posnel dve izvrstni (jaz jima rečem kar garbagebluzrap) plošči in ki je nedvomno eden bolj odprtih in nadarjenih muzikantov našega časa.

O rocku in rapu ter njuni kompatibilnosti bi seveda lahko paberkovali še naprej in začeli naštevati še evropske crossoverjance - recimo Urban Dance Squad, pa tudi Disciplino kičme in Boye. Toda pustimo stvar, kjer je, in jo prepustimo času. Dejstvo je, da je hip hop ena najbolj odprtih glasbenih form, ki znotraj temeljnih pravil žanra pušča ogromno manevrskega prostora za individualne kreativne prebliske in samosvojo nadgradnjo. Za hip hop še najmanj potrebujete tista dva gramofona in mešalko, bistvene stvari so v glavi in v odprtih ušesih. Naslednjič ju polnimo z jazzovsko, etno in klasično nadgradnjo. (se nadaljuje)

Napo-Lee-Tano