Enya

Princeska med nami

Starodavnemu keltskemu kralju je bilo prerokovano, da ga bo pogubila vnukova roka. Da bi se izognil neljubi usodi, je premeteni kralj svojo edino hčer Eithne dal zapreti v stolp, kjer je zanjo skrbelo dvanajst služkinj in pazilo, da nedolžna princesa ne bi nikdar uzrla moškega obličja. V tej izoliranosti je mladenka zrasla v žensko (kajpada) presunljive lepote, kraljev načrt pa je – kot je v mitoloških zgodbicah v navadi – propadel: Eithne se je poročila, njen sin pa je dvignil roko nad kralja...

Toliko o keltski legendi in princesi Eithne, po kateri je dobila ime Eithne Nâ Bhraonöin alias Enya, irska pevka skromnega in hkrati ogromnega formata, ki s pesmicami, spominjajočimi na new age, deluje kot balzam za mnoga ranjena srca širom sveta. O tem govori 25 milijonov prodanih izvodov njenih plošč, množična uporaba njenih fantazijskih melodij v filmih in reklamah ter dva Grammyja za najboljši »new age« album, ki ju je prejela za Shepherd moons in The memory of trees. S svetovnim uspehom si je zagotovila mesto med stotimi najbogatejšimi Irci in si – v skladu z mitološko soimenjakinjo – pred kratkim privoščila celo nakup gradu na rodnem Irskem.

In Enya po svoje tudi deluje kot osamljena princesa, ki je pravkar pobegnila iz pravljice in se - zahvaljujoč njej naklonjeni usodi - odlično znajde v današnjem glasbenem vrvežu, v katerem dominirajo pompozne in samovšečne hedonistične figure, ki jih v milijonskih mestih kljub nenehno hiteči množici neznanih obrazov zlahka prepoznaš. Morda je Enya trenutno edina zvezda, ki ji je to uspelo postati brez enega samega koncerta in odvečnih nastopov v javnosti. Kot rada ponavlja v redkih intervjujih, ki jih daje le med promocijo novo izdanega albuma, je njeno glasbeno ustvarjanje večje od nje same. "Ljudje poznajo mojo glasbo, to je Enya. Pustim glasbi, da prevlada. In to je dobro in zame in za glasbo samo."

Greta Garbo new agea (kot jo nekateri imenujejo) se je rodila leta 1961 na severozahodu Irske v mestecu Gweedore. Oče, ki je mimogrede lastnik lokalnega puba, in mati, ki je bila učiteljica glasbe, sta bila od nekdaj navdušena muzikanta in tako se je Enya (kot tudi osem bratov in sester) že zgodaj seznanila z irsko tradicionalno glasbo. Konec sedemdesetih let sta Enyina starejša brata skupaj z dvema stricema ustanovila skupino An Clann As Dobhair, kasneje poimenovano Clannad, ki je z izvedbami tradicionalnih irskih napevov presegla meje rodne Irske in postala mednarodno priznana.

Leta 1980 se jim je priključila tudi Enya, vendar ji, ker je bila podkovana predvsem v klasični glasbi, delo v skupini, ki se je osredotočila na narodno izročilo, ni povsem ustrezalo. In ko se je njihov producent Nicky Ryan leta 1982 odločil zapustiti skupino, je poleg žene Rome s seboj v Dublin odpeljal tudi Enyo. Prepričan je bil, da je Enyin talent predragocen, da bi večno zgolj igrala na sintetizator zvoka in pela back vokale. Relativno kmalu se je izkazalo, da takšnega mnenja ni le Nicky. Direktor britanske podružnice WEA Rob Dickins je padel v trans, ko je slišal njen prvi album Enya, na katerem je glasba, ki jo je Enya leta 1987 napisala za dokumentarno serijo britanske nacionalne televizije BBC o Keltih. Dickins, ki bojda slovi kot eden najbolj arogantnih poslovnežev v glasbenem poslu, je bil trdno odločen, da iz talentiranega dekleta naredi zvezdo. Zakoncema Ryan in Enyi je omogočil snemanje novega albuma Watermark, izdanega leta 1988. Tveganje je bilo precejšnje, vendar se jim je obrestovalo. Četudi so se stvari lotili brez posebnih ambicij, kaj šele pomisli na komercialni uspeh, saj niso nameravali izdati nobenega singla, je postala pesem Orinoco flow (v besedilu je omenjen tudi Rob Dickins, ki je bil nazadnje tudi izvršni producent albuma) z izjemnim godalnim aranžmajem in zborovsko zvenečim vokalom uspešnica številka ena, za njo pa kajpak tudi album.

Ljudje so dobesedno ponoreli ob Enyinih angelskih melodijah in njenem prelestnem glasu. Vsak, ki mu je bila new age glasba blizu, vendar zaradi pomanjkanja vokalov (ali iz kakšnih drugih razlogov) preveč dolgočasna, je hitel kupiti Watermark – in prav tako naslednike Sheperd moons (1991), The memory of trees (1995) in nedavno izdani the best of album Paint the sky with stars (1997).

Njena eterična, multikulturna in kontemplativna glasba je eklektična mešanica modernih sintetiziranih zvokov, starodavnega keltskega izročila, utrinkov klasične glasbe in new-agevskega razpoloženja. Za vse to poleg Enye same poskrbi že omenjeni zakonski par Nicky in Roma Ryan, brez katerega Enya ne bi bila to, kar je. Nickyjeva pop produkcija in Romina metafizična besedila namreč izjemno ustrezajo Enyinemu načinu glasbenega ustvarjanja.

Kot velik oboževalec Beach Boys in Phila Spectorja se Nicky navdušuje nad mogočnimi multivokalnimi izvedbami. Iz gole radovednosti je hotel poskusiti, kako bi bilo, če bi vse te vokale pela zgolj ena oseba, torej Enya. Odgovor je kajpak na dlani – nebeško. Prav ta večglasovnost njenega petja botruje pomirjajoči harmoničnosti skladb. Občutek, da poslušate najmanj sto Enyinih glasov naenkrat, je vse prej kot varljiv: tudi do 500 jih je lahko slišati v eni sami pesmi.

Ker so njuni glasbeni vplivi popolnoma različni, je zlato pravilo studijskega dela preskusiti prav vsako zamisel, ki jima pade na pamet, pa najsi je še tako absurdna. Z začetno melodijo, ki jo vedno poda Enya, se poigravata toliko časa, dokler Enya po golem občutku ne ubere idealne melodične linije. Ko sta popolnoma prepričana, kakšna bo osnovna izvedba skladbe (ali klavirska ali zborovska), sledi primeren aranžma in seveda besedilo, ki ga na osnovi melodije vedno napiše Roma. "Ker me Roma tako dobro pozna, lahko iz melodije ugotovi, o čem bi rada pela. Preprosto ve, kaj želim povedati, in to čustvo je sposobna vplesti v samo pesem," je Enya povedala za ameriško revijo Gavin. Romina odločitev je tudi, ali bo besedilo zapeto v angleščini, latinščini ali irski različici galskega jezika, pa tudi španščina (La Sandora) in velščina (Dan Y Dwr) sta se izkazali za zelo uporabni.

Čeprav njihovo delo temelji na elektronski instrumentalni tehnologiji, so pesmi veliko bližje akustični izvedbi. Zvok temelji na godalih, klavirju in sintetičnih zvokih. Medtem ko za vsa klasična glasbila poskrbi Enya, se Nicky osredotoči na elektronsko obdelavo pesmi, ki daje skladbam posebno, nenavadno noto, pri čemer poslušalec ne more biti nikdar prepričan, kateri instrument posluša. Prav lahko se namreč zgodi, da sploh ne gre za instrumentalno, ampak za vokalno izvedbo določenega pasusa.

Vse to kajpak terja ogromno časa, in nič čudnega ni, da si albumi sledijo s tri do štiri letnim razmikom. Kot pravi Enya, je njihovo delo sicer res dolgotrajno, vendar zelo spontano in čustveno. In prav malo jim je mar, če bo izdelek, ki ga pripravljajo, komercialno uspešen ali ne. Pravzaprav niti nimajo občutka za to, katera pesem bi lahko bila uspešnica. Tako so na primer pri snemanju albuma The memory of trees po letu in pol v studio povabili Roba Dickinsa, da bi slišali njegovo mnenje. In šele on je v pesmi Anywhere is videl potencialno uspešnico. No, vsekakor se Enyi in zakoncema Ryan ni treba bati komercialnega neuspeha.

Njihovo sodelovanje pa ni uspešno zgolj v poslovnem smislu, pač pa tudi v prijateljskem. Kot pravi Enya, so po desetih letih še vedno neke vrste družinica, ki intimno ustvarja v (zdaj svojem) studiu, izolirana od drugih glasbenikov. "Na začetku se namenoma nismo hoteli družiti z drugimi glasbeniki. Ni nam bilo do tega, da bi drugi izrazili svoje mnenje o tem, kar počnemo. Pa tudi, če ne povedo mnenja, ga vseeno lahko čutiš."

Lahko bi rekli, da trojica ljubosumno skriva glasbene stvaritve vse do izida albuma. Poleg tega se jim v vseh teh letih skupnega sodelovanja ni pridružil nihče; prav gotovo so si tudi zaradi tega izdelki bolj ali manj podobni kot jajce jajcu. Sicer pa, zakaj bi spreminjali več kot uspešen recept?

Vseeno pa bo po Enyinih nedavnih izjavah sodeč vendarle prišlo do spremembe. Po pravkar izdanem albumu najboljših bi se Enya za kakšni dve leti spet rada zaprla v studio, potem pa začela skupaj z Nickyjem sodelovati z drugimi glasbeniki in se tako pripravljati na odrske nastope. Za organizacijo scenske plati koncertov se je ponudil sam George Lucas, ki je zaslovel s filmsko trilogijo Star Wars, Enya pa bi za odrski debut najela kar katedralo. To nikakor ne bi bila slaba ideja; pa ne le iz akustičnih razlogov. Eden od oboževalcev Enyinega angelskega glasu in nebeških melodij je namreč sam papež Janez Pavel II, ki ji je prisluhnil predlani na njenem božičnem nastopu v Vatikanu.

Sploh princeski podobni Enyi rade prisluhnejo tudi kraljevske osebnosti. Švedskemu kralju je prepevala za njegov rojstni dan, za album v spomin pokojni princesi Diani pesem Diana. Za Princes of Wales tribute album pa je prispevala Diani najljubšo skladbo Watermark. Ni kaj, tale Enya ima očitno v sebi res nekaj kraljevskega.

Marta Pirnar