Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: BIGor

Idealna mala družina

V devetdesetih se srečujemo s kaotično, decentralizirano glasbeno produkcijo, ob kateri moramo omeniti tudi svetovno žanrsko dogajanje in prepletanje, ki na trenutke skoraj grozi s splošno svetovno eksplozijo. Vendar je ta nered (na srečo) še ukrotljiv.

Z internetom je postalo vse dosegljivo kot na pladnju, le oseben okus je potrebno urediti, se sproti odpirati in biti na tekočem z novimi tokovi v ustvarjalnem glasbenem polju, in to brez poznavanja distribucijske mreže ne gre. Velike založniške hiše še vedno škilijo k majhnim, neodvisnim založbam, da bi zavohale kakšno dobičkonosno glasbeno ime in da bi sprožile tudi kakšen komercialno uspešen val 'a la' grunge (danes ne več uresničljiva želja). Številne neodvisne založbe se ne otepajo ponujene velike roke z močno distribucijo po svetu in tudi prilivanja kapitala, vendar postavljajo neodvisnost založniške politike na prvo mesto.

V obdobju podivjane glasbene produkcije in v času, v katerem se je potrebno prilagajati ne le zahtevam in potrebam potrošnikov, ampak tudi kapitalskemu ovrednotenju razmer na glasbenem trgu, posebno mesto še vedno zasedajo neodvisne založbe, ki jim je skupna garažna punk rockovska godba. Zaradi podobne identitete sestavljajo pravo malo svetovno povezano družino. Pred časom smo že predstavljali ameriško založbo Crypt Records (glej Musko št. 5/97), h kateri smo pripisali tudi založbi Sympathy For The Record Industry in Estrus. Založba Crypt je nastala v prvi polovici, drugi dve pa konec osemdesetih. Skupaj krojijo sam vrh zanimivih rock and roll založb današnjih dni in so dober zgled drugim, podobnim založnikom. Če smo že omenili svetovno povezano družino, dodajmo vsaj še Get Hip, eMpTy in Scooch Pooch Records.

SIMPATIJA DO ROCKOVSKE INDUSTRIJE

Ime Sympathy For The Record Industry se je pojavilo leta 1988, ko je izšla plošča z naslovom Radio Cowgirl skupine Lazy Cowgirls, reprezentativne punk rock skupine iz druge polovice osemdesetih, ki je bistveno prispevala k poplavi punk rocka v devetdesetih. Založbo vodi od prvega dne pa vse do danes le en sam človek, skromni Long Gone John, ki je zaljubljenost v rock and roll spremenil v kri življenja. Iz ocenjevalca rockovske godbe v losangeleških časopisih Endless Party in Beyond The Blackout se je spremenil v markantno in karizmatično osebnost neodvisnega sodobnega založništva. Ustanovitelj, lastnik, edini zaposleni in edini predstavnik Sympathy For The Record Industry ima danes sedež v losangeleškem predmestju Long Beach (Sympathy For The Record Industry, 4450 California Place #303, Long Beach, CA 90807, USA). V desetih letih delovanja je izdal več kot 600 (!!!) različnih nosilcev zvoka najrazličnejšim rockovskim skupinam, in to v glavnem le tistim, ki so mu osebno všeč. Tako lahko iz teh izdaj spoznamo in si orišemo osebni glasbeni okus Long Gone Johna. Odlikuje ga zelo široko spremljanje rockovskega dogajanja: od čistega garažnega punka s smradom po petdesetih in šestdesetih ter radikalnega zvoka osemdesetih in devetdesetih ter surfersko obarvanih zvokov in ritmov do brskanja in arhiviranja redkih, nikoli objavljenih posnetkov skupin ter licenčnih izdaj neameriških rockovskih skupin za ameriški trg.

Long Gone John ne vodi dosledne založniške politike, prej bi rekli da svojeglavo izdaja plošče kot po tekočem traku brez predhodnega podpisovanja pogodb s skupinami. Samo zavrti telefon, izrazi zanimanje in se ustno dogovori s skupino za izdajo. To pa je tudi čudežna moč in skrivnost založbe Sympathy For The Record Industry, da se lahko pohvali z vsemi obstoječimi formati nosilcev zvoka: od singlov, desetinčerjev in velikih vinilnih plošč do kaset in cedejev. Prva naklada natisa posameznega CD albuma znaša okoli 1.500, če izda singel, pa okoli 1.200 izvodov. Le redko se odloči izdati ploščo kakšnemu izvajalcu zaradi komercialnega interesa, kot sam pravi: "Še takrat, ko to naredim, se zopet uštejem!" Doslej se mu je najbolj obrestovala izdaja plošče angleških psihedelikov Spaceman 3, izgubo večine drugih izdaj pa vedno znova krije sam. Kljub temu že od samega začetka skromno živi od slučajnega dobička in je popolnoma predan svojemu alter egu: Sympathy For The Record Industry. Ob vodenju založbe sam skrbi za organizacijo podjetja in za kataloško prodajo po pošti (za katalog lahko pišete na navedeni naslov in v pismo vtaknete ameriški dolar). V tem svojeglavem poslovanju se odlikuje s še bolj samosvojo promocijo, ki ji je tuja primerjava z ustaljeno založniško prakso. Le po nekaterih glasbenih časopisih in fanzinih objavlja simpatične, ironične reklamne oglase, nikakor pa ne pristaja na običajno promocijo z razpošiljanjem nosilcev zvoka po medijih v recenzentske namene.

Sedež založbe Sympathy For The Record Industry je velika, zlata žila rockovske godbe, v katero bi bilo morda vredno nekega dne vlomiti že samo zaradi ljubezni do brskanja po rock and roll zakladnici. Vendar se s spoštljivim poklonom delu tega fanatičnega založnika brzdajo vsi rockerji, glasbeniki pa le čakajo, kdaj jih bo poklical in jim ponudil izdajo. Do danes se je v rockovskem svetu uveljavilo mnenje, da če izdaš kakršenkoli nosilec zvoka za to založbo, potem nekaj veljaš. In ne samo to, Long Gone John je prvi osvetlil številna imena, ki so jedro sodobne rockovske produkcije. Omenili smo že Lazy Cowgirls in njihov prvenec, dodajmo vsaj še skupine, kot so Claw Hammer, Red Aunts in The Humpers (katerih prvenec je pravzaprav izšel pri hrvaški Slušaj najglasnije oziroma pri Zdenku Franjiću, ki ga nekateri na tem koncu sveta primerjajo kar z Long Gone Johnom).

Ne oziraje se na površnost in ignoranco globalnih, svetovnih medijev do te neodvisne produkcije, se je znašel v mali svetovni rockovski družini s samosvojim delom v glasbeni industriji, v kateri ne upošteva managerskih traktatov in pogodbenih odnosov med strankami. Odlika te ne tako majhne družine je, da so skupine kolikor toliko neodvisne pri izbiri založnika. Zato ni čudno, da lahko pri Sympathy For The Record Industry naletimo na izdaje skupin, kot so Rocket From The Crypt, Roky Erickson, Oblivians, avstralski Scientists, Melvins, norveški Turbonegro, Gibson Bros., Monomen, švedski Nomads, angleški Thee Headcoats in ... ne bi več trošil črnila. Torej gre za skupine, ki imajo čisto druge matične založbe. Ravno to svobodno sprehajanje od založbe do založbe, neljubosumna medsebojna komunikacija, ampak prej (so)pomoč bratu in sestri, družino tako trdno povezuje.

Z OGNJEM PROTI OGNJU

Skoraj v istem času kot Sympathy For The Record Industry je nastala založba Estrus, ki je izdala prvi nosilec zvoka, kaseto, leta 1987, in sicer skupini The Roofdogs, v kateri je igrala večina rockerjev, bolj znanih po delu v skupini Monomen, ki velja tudi za domačo skupino te založbe (glej intervju z Monomen v prejšnji Muski št. 1/98). Obe založbi veže ljubezen do rock and rolla, a med njima sta dve očitni razliki. Long Gone John nikoli ni igral v nobeni skupini, medtem ko vodi Estrus Dave Crider iz Monomen (pred tem v Roofdogs), poleg tega se Estrus, ki ima sedež v mestecu Belligham v zvezni državi Washington (http://www.estrus.com), le ne more pohvaliti s tako bogato diskografsko zbirko, kot jo ima kalifornijska Simpatija. Kljub temu velja Estrus za pravo zvezdo (garažnega) punk rocka današnjih dni, za zvezdo, ki se je lani (16. januarja 1997) celo dobesedno vnela in za seboj pustila pogorišče arhiviranih master posnetkov, plošč, namenjenih poštni prodaji, in spiska kataloških kupcev z vseh koncev sveta, nekaj umetniških del, privatne fonoteke Dava Criderja in skoraj vse opreme skupine Monomen - škode v vrednosti 300.000 ameriških dolarjev. Ta požar je povzročil pravo svetovno evforično podporo. Tako so bili v preteklem letu organizirani dobrodelni koncerti za Estrus po različnih ameriških mestih ter še v Tokiju in Stockholmu, zaslužek (okoli 20.000 dolarjev) je šel v pogorelo blagajno Estrusa. Ob tej koncertni podpori sta Mike LaVella, bolj znan po fanzinu Gerahead (glej Musko št. 13/97), in bobnar Brian Teasley iz astronavtske skupine Man Or Astroman? pozvala vse prijatelje založbe Estrus k oblikovanju dobrodelne kompilacije Flaming Burnout, ki je izšla pri založbi Man's Ruin risarja Franka Kozika (glej Musko št. 11/97); prodaja plošče je v zelo kratkem času presegla številko 2.500. Na kompilaciji sodeluje 30 rockovskih skupin s po eno skladbo; med sodelujočimi najdemo Southern Culture On The Sids, Fleshtones, Makers, Nomads, Sugar Shack, Delta 72, Man Or Astroman? in Teengenerate. S splošno dobrodelno akcijo se je še enkrat potrdil star ljudski rek, da v nesreči srečaš pravega prijatelja. Ravno to je le še dokaz več, da je rockovska scena močno povezana in tudi solidarnostno prepletena.

Vendar do takega odziva na požar v Estrusu ne bi prišlo, če se ta bellinghamska založba ne bi v dobrih desetih letih dokazala z založniškim delom. Podobno kot Sympathy For The Record Industry tudi Estrus poklanja rockovskim junkijem izvrstne glasbene izdelke in odpira vrata punk rocku v naslednje tisočletje. Do danes so izdali nosilce zvoka tudi še neomenjenim skupinam The Fells, Madame X, Makers, Jack O'Fire, Lord High Fixers, The Drags, The 1-4-5's in Gravel. Obenem pa se je založba proslavila s tradicionalnim vsakoletnim festivalom Garage Shock v klubu 3-B Tavern, ki je v lasti Aarona Roederja, nekdanjega bobnarja skupine Monomen, in ki velja za edini prostor v Bellinghamu, kjer se dogajajo dobri koncerti. Festival ni le odslikava dejavnosti Estrusa, ampak vsako leto znova potegne iz garaž z vseh koncev sveta na oder najzanimivejša imena posamezne sezone, zato ni čudno, da v Bellingham vsako leto priroma prava garda rockerjev z vsega sveta: ne le iz Amerike, ampak tudi z Japonske, Avstralije in iz Evrope. Da pa je Estrus resnično predan punk rocku, dokazujejo Dave Crider in žena Bekki ter publicist Carl Ratliff (s slednjima vodi založbo Estrus) z doseženimi izdajami po požaru. Nenadoma so se med ploščami leta 1997 znašli fenomenalni izdelki skupin, kot so Monomen (Have A Nice Day, Motherfucker!), Makers (Hunger) in Sugar Shack (Five Weeks Ahead Of My Time). Založba se ni predala depresivnemu objokovanju nesreče, ampak je v novo prelomno obdobje prestopila polna energije in rockerskega aktivizma.

SKOČI PA POČI!

Medsebojna povezanost se med navedenimi založbami ne kaže le v trenutkih nesreče, ampak z vsakdanjim delom in z neomejenostjo izdaj pri eni in drugi založbi. Omeniti je treba tudi razbohotene kataloge neodvisnih založb, ki si izmenjujejo izdaje in vzporedno prodajajo izdaje drug drugega za 'normalen' denar. To pa le še enkrat potrjuje trditev, da gre za trdo povezano malo družino. Med že odrasle otroke te družine moramo prišteti vzhajajočo založbo Scooch Pooch Records (Scooch pooch Records, 323 Broadway Ave. E #3405, Seattle, WA 98102), ki je nasledila mesto Sub Popa v Seattlu. Prav zanimivo je, da je založba z izdajami drvečih skupin (Zeke, Bottom Feeders, La-Donnas, Countdowns) prisotna tudi v naših prodajalnah plošč, in to ne po zaslugi naših vrlih distributerjev, ampak ker je distribucijo te založbe v Evropi prevzela močna neodvisna milijonarka Epitaph, ki je pripomogla k dosegljivosti izdaj tudi takšnih založb, kot so bluesovska Fat Possum, punkersko corovska Burning Heart in surferska Epitone. Scooch Pooch, ki jo vodita mož Jim in žena Julia Ransweiler slabih pet let, je v sam vrh rockovskega založništva prodrla z vehementnimi izdajami skupin s koreninami v devetdesetih in predstavlja tudi sam žar tega punkovskega desetletja. Ob strani jim ne stoji le dobra distribucija, ampak tudi nasveti Bruca Pavitta, ki je dobro polovico konglomerata Sub Pop predal v roke bratov Warner, da bi preživel te nore čase. Ob njem pa omenimo še eno kultno osebnost ameriške neodvisne scene, Davida Livingstona iz Windward Pressa, ki ga pri nas nekateri bolj poznajo po delu v skupini God Bullies, saj prav on skrbi za zunanjo podobo izdelkov te založbe, ki si jo morate zapomniti vsaj po imenu, če želite biti na tekočem s sodobnim rockovskim dogajanjem.

Prav solidarnost, medsebojna izmenjava izkušenj in pomoč delajo sodobni punk rock tako zanimiv. Brez sovražne konkurence in podtikanj prihajajo skupine do zaželenih rednih izdaj, ki so jim ravno tako potrebne kot redni koncerti. Zdrava logika in zdrava pamet bogatita arhive današnjih generacij, ki so izpostavljene bridki globalni prevladi bolezni kapitala, korupcije in elitnega svetohlinstva; sestavljajo eno redkih svetovnih družin posameznikov in posameznic, podzavestno predanih uresničljivemu idealizmu.

BIGor