Vsaka umetniška izkušnja je vzgoja

“Po vsem svetu se občinstvo tako imenovane klasične glasbe počasi krči. V koncertnih dvoranah prevladujejo sivolase glave. Kje je nova publika - mladina? Zakaj je je tako malo? Je vzrok v podobi ali morda v glasbeni vzgoji ali v starokopitnem načinu predstavljanja glasbe, ki se ni spremenil že osemdeset let? Ali le v obveščanju, v publiciteti?

Pomudimo se pri glasbeni vzgoji. V mnogih deželah so šolski in mladinski koncerti vsakdanjost. Uspešni mladi glasbeniki so deležni najrazličnejših podpor in stimulacij. Glasbeni tečaji in poletni tabori privlačijo na stotine mladih udeležencev. In vendar vse to še ne zagotavlja, da bodo ti mladi postali stalni koncertni obiskovalci. Celo njihovi učitelji, prezaposleni s poučevanjem in nastopanjem, skoraj nikoli ne sedejo v koncertno dvorano kot poslušalci.

Če se ne bo nihče načrtno lotil pridobivanja novega občinstva, se glasbi slabo piše, kajti brez občinstva ni glasbe! Vzgojimo lahko še toliko odličnih glasbenikov (in danes v vseh deželah mrgoli izjemnih mladih talentov, ki bi si vsi zaslužili kariero), a če ne bodo imeli občinstva, s katerim bi delili vizijo in umetnost, smo zgrešili...“

Takole je še pred kratkim razpredal gospod Alan Fluck, duša angleške Glasbene mladine (tam se imenuje Youth and Music!), ki je vse življenje posvetil spodbujanju glasbenega življenja med mladimi.

Kjerkoli se je pojavil, so ga radi poslušali, ker je bil izjemno razgledan in duhovit, za njegovimi besedami pa je vselej odmeval uporaben nasvet. Znal se je prilagajati razmeram in gledati naprej, in preden se je poslovil od tega sveta, žal, mnogo prezgodaj, je pomagal razrešiti eno osnovnih dilem FIJM (Mednarodne zveze Glasbene mladine) - čemu v bližnji prihodnosti posvetiti največ pozornosti. Z velikim projektom, ki se imenuje Stage-Pass (predstavili smo ga v pogovoru z mlado angleško animatorko Karen Barnes v lanski februarski številki), je zasnoval edinstveno obliko vzgajanja nove publike, in s tem pokazal pot tudi drugim. “Vzgajanje občinstva” morda ni najprijetnejša beseda, saj diši po šoli, a za lepšim izrazom “pridobivanje občinstva” tiči prav ta pomen, ki ga je Alan Fluck podprl s citatom Stephena Sondheima: “Vsaka umetniška izkušnja je vzgojna!”

Ko nam je lani poleti na Kongresu Mednarodne zveze Glasbene mladine v Rotterdamu Alan Fluck goreče razlagal o svoji viziji, me je prešinilo, in najbrž ne le mene, da je položaj še precej bolj zapleten, kot je videti prvi hip.

Velika Britanija je ena od držav, kjer je glasbena vzgoja v šolskem sistemu najbolj izdelana in tudi na najvišji ravni. Prav zato tamkajšnji Glasbeni mladini ni bilo nikoli treba posegati na polje šolskih in obšolskih dejavnosti. Dovoljevala si je oblikovanje raznovrstnih zamisli, ki so mlade privabljale na kulturne prireditve - od koncertov v galerijah, tako imenovanih Cushion Concerts, kamor so mladi prihajali vsak s svojo blazino, na kateri so sedeli na tleh, do velikih prireditev z najeminentnejšimi koncertanti, pripravljenih posebej za mlado občinstvo.

Kaj pa bomo rekli v Sloveniji, kjer je glasbeni vzgoji namenjene vse manj pozornosti v šoli? Pa na primer v Belgiji in še marsikje, kjer glasbena vzgoja sploh ni vključena v obvezno šolstvo?

Alan Fluck se je ob tem samo nasmehnil. Prek šol organizirane mladine ni težko pridobiti, je pripomnil. Najpomembneje je obveščati in h kulturnemu življenju spodbujati mlade čisto svobodno, kot posameznike. Ste pomislili na tiste, ki so že vključeni v delovni proces? Pa tiste, ki postopajo in ne vedo, kam bi se dali? Pa one, ki so razseljeni, daleč od svojcev?

In prav je imel! Če bi njegova zamisel zaživela, Svetovni orkester Glasbene mladine, eden najboljših mladih orkestrov na svetu, ne bi igral rahlo zaprašenega standardnega programa, namenjenega predvsem elitistični publiki sponzorjev in visokih politikov.

V zimskem srečanju tega stočlanskega orkestra, ki so ga tokrat sestavljali mladi glasbeniki iz 48 držav, so organizatorji pozornost posvetili nemško-izraelskemu prijateljstvu in koncertno turnejo pripravili s po štirimi koncerti v Berlinu in v Izraelu. Orkester, v katerem je že tretjič sodeloval tudi slovenski pianist Klemen Golner, je vodil orkestrov umetniški svetovalec, 38-letni dirigent Yakov Kreizberg, ruski žid, od leta 1994 glasbeni direktor Komične opere v Berlinu. Mladi glasbeniki ga zelo cenijo in Glasbena mladina Nemčije ga je pred dvema letoma nagradila za vestno in uspešno delo z mladimi. Videti je, da se Kreizberg zaveda tudi “poslovne” vloge. Tokrat je program oblikoval zares “poslušljivo”, prav nalašč za božične in novoletne koncerte, namenjene visokim gostom, saj sta koncerte prišla poslušat celo gospoda predsednika, dr. Roman Herzog in Ezer Weizmann. Edina sodobna skladba je bila po naročilu Svetovnega orkestra Glasbene mladine napisana Pray for Peace in Jerusalem, v Izraelu priznanega skladatelja Tzvija Avnija. A menda je tudi to delo več kot poslušljivo, nacionalno obarvano s prepoznavnimi temami židovskih napevov. Po Klemenovih besedah nista ne nemška in ne izraelska publika kaj prida temperamentni, odmev je mlačen, niti 15-letna violinistka Keren Tannebaum (ime kot nalašč za božične koncerte!) ni prav ogrela. Svetla točka je družinski koncert, ki ga Svetovni orkester Glasbene mladine vsako zimo v novoletnem času odigra za berlinske starše z otroki, program in komentar sta seveda prilagojena najmlajšemu občinstvu.

Orkester izbranih mladih glasbenikov z vsega sveta torej večinoma ne igra vrstnikom, ki bi divje navijali zanj in skupaj z njim uživali v muziciranju, ampak se predstavlja predvsem publiki, ki zagotavlja sredstva. Seveda je to nujno potrebno, saj brez finančne podpore mesta Berlina ter cele vrste fundacij in sponzorjev orkester sploh ne bi mogel delovati, a njegova privlačnost za mlado občinstvo bi vendarle morala biti mnogo večja. In prav pri Svetovnem orkestru, tem velikem in dragem projektu, ki mu je UNESCO podelil naslov Umetnika za mir in s katerim se Mednarodna zveza Glasbene mladine posebej postavlja, se odpira dilema, omenjena na začetku.

Pri vseh programih, ki poskušajo skrbeti za rast mladih glasbenikov in celo predstavljati manj znano glasbo (in to ne samo tako imenovano klasično!), je vse bolj čutiti pomanjkanje skrbi za vzgojo občinstva. Pa ne tisto vzgojo s prisilo, pisanjem podatkov o skladateljih in petjem v zboru. Najbolje se vzgaja z zgledom, so dejali nekoč. Morda res, a je tudi najtežje! Kulturna vzgoja je del vsakodnevnega življenja, del splošne vzgoje - vsak starš, vsak vzgojitelj, vsak prijatelj prispeva nekaj, medijev pa raje ne omenjam... In tu se začenja začarani krog. Le kako si je Alan Fluck predstavljal, da nam bo uspelo v ta začarani krog vtihotapiti njegovo idejo? Najbrž z vztrajnostjo in dobro voljo, ki ju je sam imel na pretek.

Kaja Šivic