Center za dehumanizacijo

Neuničljivi center brez slepe vere

Poletje 1985 je bilo, ko sem se s peščico tamkajšnjih in mariborskih "alternativcev" znašel v nekem atriju na Ptuju, kjer je nastopilo nekaj okoliških novorokovskih skupin. V ušesih mi je še dolgo odmeval nastop nenavadne skupine, ki je sicer igrala udaren rock, zvok pa je vendarle označevala raba prastarega analognega sintetizatorja. (Prava zvočna mana za mojo takratno dušo, vam rečem!!!)

Čez nekaj mesecev se je trio znašel tudi v kolažu mariborske alternative na Strmi ulici, leto kasneje pa je bil bend že dovolj znan, da je z nenavadnim spojem hardkorovske udarnosti in "industrijskih" prijemov (kadrovsko okrepljen) učinkovito zaropotal na Novem rocku. Še leto kasneje je Center osvajal južna ozemlja (subotiški festival) in dobil v dar Zlato ptico. Bend se je razvijal naprej in sledila je Izdaja, ep plošča, ki je - skupaj z dvema singlicama - prinesla nove zvoke in nove prijeme. Marsikomu niso ugajali, toda Izdaja je (šele!) v zadnjih letih postala pravi zimzelenček.

Center za dehumanizacijo je trmasto kljuboval na svoji poti - kot kakšna samorodka, ki jih v Slovenskih goricah med Tratami in Ceršakom danes komajda še najdemo. Tudi učinkuje tako kot prava šmarnica. V devetdesetih letih se je bend po krajši mariborski epizodi vrnil v Slovenske gorice in začel snemati v lastnem studiu, založba Front rock pa nas je v zadnjih treh letih dobesedno zasula s Centrovimi ploščami. Od podzemnega lp-ja Ajajajajajajaja in kompilacijskega cd-ja Pokozlane Trate do najnovejšega, srhljivo elementarnega žuganja novim (starim) gospodarjem na cd-ju Slepa vera.

Čeprav si po stotinah prebitih ur z njimi in po stotinah popisanih strani lahko začneš domišljati, da o bendu tako ali tako veš vse, te pri pripravi nepretencioznega intervjuja lopnejo po čelu z odgovori, ki te tu in tam še vedno najdejo pošteno nepripravljenega. CZD je trenutno (dobesedno) dvoživka. Ena inačica dela v studiu, druga nastopa v živo - in obratno. Eden od ustanovnih članov, Bojan Tomažič, je trenutno na začasnem novinarskem delu v Nemčiji, a je vseeno sodeloval pri večini komadov, posnetih na plošči Slepa vera - pravzaprav je večinski soavtor glasbe in besedil na albumu. Ko sem ga pred tremi leti vprašal, komu je padla na misel (klasična hebdigevska) apropriacija simbola največjega zavoženega podjetja v Mariboru, je povedal, da se je tega spomnil v sanjah. Tudi tako nastajajo zadeve, kot je Slepa vera. Drugi ustanovni član benda, Dušan Hedl, je v zadnjem letu uresničil nekaj dolgoročnih projektov, med njimi je ureditev studia in klubskega prostora KUD-a Zid na meji v Ceršaku. V bend se je za določen čas vrnil basist (sicer igra pri Direktni akciji) Marjan Milošič, dobri dve leti pa za bobni v bendu sedi Franc Novak.

Ko sem omenil, da se je CZD v zadnjih letih zvijal v krču personalnih sprememb, je med sogovorniki završalo. Ko sem dokončal začeto misel, da bend ni le preživel, ampak se kaže v še vitalnejši luči kot pred leti, je bilo bolje. Ali je to zaradi slepe vere ali proti njej, me je še zanimalo.

Dušan Hedl je imel pripravljen odgovor: "Center za dehumanizacijo je očitno bend, ki je neodvisen od posameznikov. Naj zveni še tako znano, to trdimo in izjavljamo že od samega začetka delovanja." Zato so nekateri menili, da se gredo tile slovenskogoriški bučmani nekakšne štajerske NSK. Toda tisti, ki smo stvari poznali bolj od blizu, smo vedeli, da je stvar kompleksnejša. "Nekateri nam vztrajno pravijo, da pretiravamo, mi pa gremo še dlje. Menimo, da bo CZD v takšni ali drugačni obliki obstajal tudi po prenehanju fizičnega delovanja naših posameznih teles. Nekaterim to seveda ni všeč, za nas pa je dokaz, da je naša rockovska glasba še kako živa in da zadene tja, kamor je treba zadeti." Zadene, in še kako, vendar ne vsevprek. "Veseli nas, da je kljub poplavi rock in pop produkcije v sodobni glasbi še vedno mogoče najti izraz, ki ni banalen in razvrednoten užitka, uporništva, življenjske dinamike in samouresničevanja posameznika." To velja najprej za člane benda: "Tisti, ki tega niso več potrebovali ali jim je bila dinamika v breme, so odšli svojo pot. Vendar, resnici na ljubo, takšnih pri CZD ni bilo veliko. Jedro benda je ostalo dobesedno isto. Res, v našem bendu je igralo veliko glasbenikov. Nekateri danes igrajo v drugih bendih, naj omenim na primer Blutwurst in ponovno inkarnirano Direktno akcijo. Res pa je tudi, da smo bili pri izbiri kadra za CZD vedno zelo zahtevni in smo od posameznikov zahtevali največ v danih razmerah. Ne maramo gibanja v prazno. Temu ponavadi pravimo drkanje. Osebni problemi nas ne zanimajo. Če igraš v bendu, si se za to zavestno odločil, zatorej ne teži, ampak delaj muziko in dajaj največ tistim, ki igrajo s teboj, ter tistim, ki te poslušajo." Če je začetna raven posameznika nizka, mora tako ali drugače doseči povprečje benda, sicer se stvar ne obnese: "Od drkanja čimprej k fuku."

To ni prazno besedičenje. Polovičnosti in jebivetrstva CZD ne prenese. Bend še zmeraj vadi enako intenzivno kot na začetku delovanja. V nekaj mesecih je sposoben ustvariti povsem nov repertoar. In nikoli ne goni v prazno. Vsako posamezno ritmično, harmonsko in melodično frazo izpili do potankosti. Velik del zamisli nastane s spontanim brkljanjem na vajah. A vendar: od kod ideje? "Pravzaprav gre za vprašanje, kako se ohranjamo kot bend. Tega ne povezujemo z glasbeno vitalnostjo. Če si glasbenik v (rock) bendu, moraš producirati - tisti, ki le reproducirajo, za nas niso glasbeniki. Menimo, da to velja za vse vrste ustvarjanja. Lahko gremo še dlje. Ni dovolj, da delaš svoje pesmi, ki so pravzaprav le reprodukcija sodobne kulture. V tem smislu ne ločimo med undergroundom in najosladnejšo glasbo. To nima nobene zveze z ustvarjalnostjo, čeprav dopuščamo možnosti vsakomur. Menimo, da je nekaj tudi v nezavednem. Glasba je bila v začetku narejena za zabavo in ples. Zavedno in nezavedno se mešata pri plesu. Kolikor imaš plesa v glavi, toliko si muzikanta." Tudi to niso prazne besede. V vasi Trate je med letoma 1979 in 1994 deloval mladinski (beri: rockovski) klub, v katerem je bend dolga leta vadil, toda ob koncu tedna so se muzikanti spustili iz višav ustvarjalnosti ter "noreli" skupaj z drugimi lokalnimi in gostujočimi plesalci in plesalkami. Ali je za to res potreba kakršnakoli (slepa?) vera? "Govoriti o veri je zelo aktualna tema. Izrekati sodbe o veri posameznikov je težko, dopuščamo pač možnost, da se posamezniki izražajo po svoje." Dušan dodaja: "Sam sem prepričan ateist. Pardon. Prav imaš. Sem vernik benda CZD in njegove glasbe. V času velikih sprememb se je bendom dogajalo, da so se v pomanjkanju vere v lastno ustvarjalnost zatekali v različne duhovne ustanove. Primer je skupnost Hare Krišna. Vero in ustanovo imaš doma, v svojem prostoru - le malo discipline je potrebno, da jo najdeš."

Člani benda CZD so očitno našli svojo vero. To je verjetno izvir njihove izjemne produktivnosti v zadnjih letih. Ali skrivajo še kaj gradiva v rokavih? "To vprašanje razumemo kot pohvalo. V rokavih imamo Naše roke. Realizem je naš temelj za delanje glasbe. Vsaka plošča je odsev določenega trenutka. Kolikor je trenutkov, toliko je gradiva. Materializiranje gradiva v pesmi pa je - k sreči smo vsi ljudje - odvisno tudi od časa, ki nam ga nudita lastna organizacija življenja in družbeno-materialna danost. Ja, kar nekaj projektov je na obzorju. Nove pesmi bomo posneli že januarja, uporabili pa jih bomo za kompilacije v Nemčiji, na Japonskem in pri Front rocku, nekaj bo gotovo ostalo še za mini CD. Novi album bomo izdali približno čez leto dni."

Glavni navdih benda je - v to sem prepričan - okolje, v katerem živi in deluje. CZD je doslej vadil na Tratah, v Mariboru, Sladkem vrhu in nazadnje v Ceršaku, kjer bo, kot kaže, tudi ostal. Bojan Tomažič mi je pred kratkim povedal, da mu je bilo v zadnjem letu, ki ga je preživel v Kölnu, dolgčas. Kdo torej razbija dolgčas v Slovenskih goricah in severovzhodni Sloveniji? "Ne bi trdili, da je naša inspiracija lokalno okolje. Lokalno okolje sodobnega človeka je TV, internet, gosti promet, norije, ki jih počno neumni politiki doma in na tujem, zvoki, ki prihajajo od vsepovsod. Inspiracija je prej organizacija lastnega duha v tej kolobociji. Seveda je lahko inspiracija tudi hrumenje traktorjev po hribih, bentenje pijančka ob šanku, slabe telefonske zveze, siromaštvo, nezaposlenost, odlagališče smeti, zasvinjano okolje, prepiri lokalnih politikov, nerazumevanje moderne in nasploh omalovaževanje kulture. Pa smo spet na istem. Kje pa vsega tega nimajo? Vse to je lahko glasba, če jo postavimo na stran pozitivnega v zmedi prekletih norij, ki stiskajo ljudi na konec duhovnega in fizičnega preživetja. V Slovenskih goricah razbija dolgčas vse - kot tudi v Ljubljani. Glasbenik ne more mimo življenja. Dolgčas je v posameznih glavah - pri tem seveda ne mislim na Bojana, ki je bil tako daleč od benda."

Skupina deluje že dobrih 12 let. Kateri dogodek v zvezi z bendom (koncert, veselica, izid plošče itd.) je ostal posameznim članom najbolj v spominu? Ponovno je bil najbolj zgovoren Dušan: "Vsak koncert, vsako snemanje je dogodek zase. Ko je plošča dokončana, nas ne zanima več, zanimivo je, ko jo delamo. S tega vidika je koncert bolj zanimiv, saj nastaja vedno sproti. Obrobni dogodki so samo zgodbe. Ogromno jih je. Po koncertu na Dunaju smo se leta 1991 s prastarim kombijem Ford Tranzit odpravili na naslednjega v Salzburg. V drugi squat. Prijateljica Kerstin je študirala slovenski jezik v Ljubljani in nam organizirala mini turnejo. Na poti je vljudno zaprosila enega od članov benda, naj sleče majico skupine Sokoli zaradi seksističnega sporočila, ki jo je motilo. Seveda je njeno željo upošteval. Kombi se je kvaril vso pot, tako da je vožnja trajala debelih deset ur. V squatu so nas odlično sprejeli in nam - na sosednjem parkirišču - priskrbeli manjkajoče dele za kombi. Pel sem brez pevskega ozvočenja, brez mikrofona, med koncertom je začelo zmanjkovati tudi instrumentov. Nisem se oziral nazaj, dokler ni utihnilo vse, razen mojega dretja. Na odru pa kordon policistov. Ko so nam pobrali potne liste, so nas squaterji zaščitili s kamenjanjem pripadnikov avstrijske policije. Žal ne razumem nemškega jezika. Moj 'I don't understand' je prekinil policist - koroški Slovenec z ljubljanskim naglasom - in nas s službenim vozilom pospremil do avtoceste z odločnimi neljubimi obljubami, kaj bo, če nas še zalotijo v mestu. Koncert ni bil prijavljen." Franciju se je najbolj vtisnil v spomin zadnji, otvoritveni koncert v prostorih KUD-a Zid na meji, "ki je koncentriral tradicijo rokovskih oz. pankovskih občutkov tratniškega izročila. Totalni underground, zavedanje, da imamo nekaj, česar drugi nimajo. Skupnost." Marjan Milošič, ki je sicer vir najrazličnejših zgodb in dovtipov, je ostal kratek in jedrnat: "Vsako snemanje novega materiala. To me pomirja in zabava."

Veselice v takšnih lokalnih klubih so dejansko nekaj neponovljivega. Če jih ne izkusiš, pač ne veš, v čem je "keč". Toda vseeno se zastavlja vprašanje, če obstaja kakšna povezava med polko, na katero so se vrteli naši starši in stari starši, ter punkom in drugimi smermi rocka, na katerega smo skakali in skačemo mi. "Opisovanje glasbe je odgovorno dejanje. Polka je pomemben del podzavesti slehernega Slovenca in Slovenke. Narodnostni folklorizem nam gre na jetra. Menimo, da ni nobene potrebe po njegovem vzdrževanju, za razvoj posameznega naroda je celo škodljiv - razen morebiti v turistične namene. Pa še ekonomski izkoristek je vprašljiv, saj je sodobna kultura okolju srednje Evrope privlačnejša. Folklorno izročilo je pri sodobnem narodu sprejemljivo le kot odsev, preslikava, predelava v modernih oblikah medijske kulture. Najbolj se posmehujemo kompleksom majhnosti, minimalnosti. Polka je minimalističen ritem. Družbena kritika mora obstajati v vsaki civilizirani družbi - ne verjamemo, da je demokracija dovolj civiliziran režim, da bi bila kritika nepotrebna. Kot rečeno, smo ljudje - vse, kar počnemo, je prežeto tudi z osebno noto in z drvenjem k najvišji točki užitka."

Ob redakciji tega pogovora sem se nekajkrat spraševal, če je kakšna razlika med bendom, kot se je razkrival v intervjujih pred desetimi leti, in bendom, kot se kaže danes. Nisem je našel. In vendar bi si morda lahko veterani domače pankovske scene ob naletu mlajših punk-revival bendov privoščili tudi kakšen nasvet za mlajše bralce. "Ne ločimo mlajših bralcev od starejših. Nasvetov ne dajemo radi, saj gre za - na neki način - industrijsko ali avtorsko lastnino. To, česar ne maramo, prepuščamo drugim, na koncertih pa se radi razdajamo. Če bi radi parolasto sporočilo, vam lahko povemo eno: ne nasedajte nikomur - politikom, medijem; ne sedajte v avtomobile z nekontroliranimi vozniki; ljubite se; poslušajte glasbo, ki si jo sami izberete v zakotnih trgovinah in pri neodvisnih distributerjih širom po svetu; ne igrajte v bendu z ljudmi, s katerimi se osebno ne razumete dobro, predvsem pa ne pustite, da bi kdorkoli manipuliral z vami, še posebej ne razpečevalci lahkih in težkih drog ter vseh drugih drog, kot so TV, izložbe, reklame, miti o uspehu, politika..."

Sploh se ne čudim, da je CZD še zmeraj lokomotiva rokovskega dogajanja in življenja severno od Maribora. Ne bi si upal trditi, da so bendi CZD, Direktna akcija, Delaware, Feedback in druge nastajajoče skupine s tega konca ena sama velika družina, toda studio in klubski prostori društva Zid na meji so postali brbotajoče ustvarjalno vozlišče. Ali se CZD čuti kot nekakšen mentor mlajšim bendom iz Sladkega vrha in drugih obmurskih krajev? "CZD je enkraten projekt in ne more in noče biti mentor ali patron nikomur, kajti s tem se izgubi enkratnost. Če smo res lokomotiva v očeh kogarkoli, se moramo te iluzije čim prej znebiti, kajti lokomotiva opravlja težko delo. Mi pa hočemo svoje moči uporabljati le zase. No, to ne pomeni, da ne bi mladim bendom še naprej pomagali, če bodo hoteli, pozorni bomo tudi do tistih, za katere bomo menili, da so pomoči vredni. Res, v letih delovanja smo si ustvarili svoj studio, v katerem snemamo svoje plošče in tudi plošče drugih bendov. Cenimo pozitivno razpoloženje v našem studiu. KUD Zid na meji skrbi za potrebe benda in drugih ustvarjalcev v lokalnem okolju. Pojavljajo se novi, to je dobro."

Tudi založba Front rock je tesno povezana z delovanjem Centra za dehumanizacijo. Enako velja za knjižno založbo Frontier. Ali nas letos čakajo še kakšna presenečenja? Morda kakšen festival No Border Jam? "Ja. Front rock je bil ustanovljen za potrebe benda CZD, razvil pa se je v nekaj čudovitega, v nekaj, kar ima sedaj veljavo v svetovnih razmerah, v undergroundu. Menjava plošč po svetu je nekaj najlepšega, najbolj koristnega, kar je prineslo neodvisno založništvo. Frontier je knjižna založba. Vse skupaj deluje pod okriljem Zveze kulturnih društev v lokalnem okolju (Pesnica, Šentilj). Front rock bo izdal kompilacijske in lp plošče skupin Delaware, Feedback, Direktna akcija in CZD. Koncept No Border Jam bo malce spremenjen, mogoče pa bo izšel še kakšen samostojni cd katerega benda. Frontier se pripravlja na veliki met na knjižno tržišče. Izšle bodo knjige Petre Kolmančič, Slina, kratke zgodbe Bojana Tomažiča z delovnim naslovom Konjska zarota in nova knjiga CZD s fotodokumenti in zgodbami ter z zbirko stripov na temo naših besedil, ki jih pravkar rišejo priznani striparji doma in na tujem. To je to."

Na koncu se spodobi, da prideta do besede tudi bolj molčeča člana skupine. Franc Novak je začel igrati kot kitarist pri doslej edinem bendu z Apaškega polja, za katerega sem doslej slišal, Firerjih. Poleg tega, kaj se danes dogaja okoli Apač, me je zanimala tudi razlika med igranjem kitare in bobnov v rock bendu. "Res sem začel leta 1991 kot kitarist pri skupini Führer, ki je sicer nastala že leta 1989, in z njo igral nekaj koncertov. Pred tem sem bil na enoletnem oddihu nekje na jugu, ratatatata. Po razpadu druge zasedbe Firerjev sem zbral novo zasedbo No Name, vendar smo igrali le en koncert. Na Apaškem polju danes deluje še en bend, Wrong. Tam sem organiziral tudi dva večja koncerta in nekaj manjših pod okriljem društva Zid na meji. Kar zadeva razliko med igranjem kitare in bobnov, je stvar preprosta: kitaro igramo z glavo in z rokama, bobne pa še z obema nogama. Po mojem so bobni eden od najzanimivejših instrumentov v glasbi nasploh." Marjan Milošič se je po nekajletnem premoru ponovno vrnil k skupini CZD. Tokrat igra bas, tako kot v Direktni akciji, nekoč je bobnal. Ali čuti kakšno razliko, sem ga vprašal. "Srečen sem, da mi je bilo od zgoraj dano, da znam igrati bobne in basovsko kitaro." In še na kaj drugega, da zna zaigrati, je še dodal. Trenutno pač raje igra kot modruje.

In čisto na koncu sem moral zatežiti še s standardnim kantovskim vprašanjem, ki me muči, odkar mi je prvič uspelo zaigrati Marijano na Weltmeister Stelli: kaj je za moje sogovornike glasba - in kaj rock. "Glasba je mešanica hrupa in tišine. Tudi rock je glasba. In je vsekakor najbolj dinamična glasba - v smislu pustolovščine, kot način življenja. Rock je fizično dojemanje hrupa in tišine, je ples. A je tudi harmonija življenja, vendar ne v romantičnem pomenu, temveč v smislu krute resničnosti. Kot smo že rekli: to je vera. Vera zaupanja."

Rajko Muršič