Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jane Weber

Zapiski s poti po ameriškem jugu (4. del)

Belec, ki čuti blues

Pot iz Misisipija v Austin je bila dolga. Že kmalu po prihodu v Teksas lahko razbereš iz napisov ob cesti, kot je na primer Don’t Mess With Texas, da je to nekoliko drugačna dežela. Zdelo se mi je, da vozniki tukaj manj spoštujejo prometne predpise, in že to je bil majhen dokaz nekakšne drugačnosti. Neprilagojenost je čutiti tudi v teksaški glasbi in številnih klubih v Austinu.

Iz teksaške glasbe, pa naj gre za blues Lemona Jeffersona ali country Jimmieja Dala Gilmora, veje posebno razpoloženje. V prijetnem, a konec septembra še vedno peklensko vročem mestu sem se ustavil predvsem zaradi treh glasbenikov. Ray Benson že vrsto let vodi zvezdniško zasedbo Asleep At The Wheel, Glena Alyna poznamo ljubitelji glasbe Mancea Lipscomba, Steve James pa si šele utira pot med najboljše kitariste akustičnega bluesa, saj je prvo ploščo izdal leta 1993. Ko sem prvič slišal njegov blues, nisem mogel verjeti, da lahko belec s takšno lahkoto igra stare bluese največjih mojstrov te silno privlačne glasbe. Še bolj me je presunil pevčev glas. Steve James se bluesa loteva sicer popolnoma akademsko, vendar zna očitno tako globoko podoživljati izkušnje drugih pevcev, da jih zlahka sprevrača v mamljivo prepričljivost lahkotnega in hkrati razdajajočega se petja.

Kmalu po prihodu v Austin sem poklical na Jamesovo založbo Antone’s; Eddie Stout, ki pri njej skrbi za stike z občili, se je nemudoma oglasil v mojem hotelu. Povedal sem mu, da bi rad srečal Steva Jamesa in z njim naredil intervju, a mi je, ker je tudi sam glasbenik, skušal najprej predstaviti svojo skupino. Na vprašanje, kje bi lahko dobil Steva Jamesa, mi kar nekako ljubosumno ni hotel odgovoriti. Obljubil sem mu, da ga še pokličem, in se odpravil v studio skupine Asleep At The Wheel. Predniki Raya Bensona so bili iz Ukrajine, zato me je ta odlični glasbenik sprejel kot starega znanca iz slovanskega sveta. Povabil me je celo v studio in kmalu sem v kotu opazil prijaznega kitarista, ki je skušal zaigrati nekaj kitarskih ukan Mancea Lipscomba. Z Bensonom sta se pogovarjala, kako bo skladba, ki so jo snemali, zvenela kot z Lipscombove plošče. Ko je gostujoči kitarist dobil ček oziroma honorar za snemanje in se poslovil, sem ga pobaral, ali ima rad glasbo Mancea Lipscomba. Navdušeno me je pogledal in me vprašal, kje sem slišal za tega napol pozabljenega pevca. Ko sem mu povedal, da se bom čez nekaj dni z Glenom Alynom odpravil v Navasoto na dom Mancea Lipscomba, je bilo presenečenje še večje. Nadobudni glasbenik, ki ima v Austinu očitno že status dobrega studijskega glasbenika, se mi je končno predstavil. Ovitki njegovih plošč niso ravno oblikovalski dosežki, pa tudi puste črno bele fotografije so mi nekako ušle iz spomina, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem izvedel, da pred menoj stoji Steve James. Povedal sem mu, da sem prišel v Austin med drugim tudi zaradi njega, in takoj sva se dogovorila za srečanje na njegovem domu. Pogovarjala sva se o zgodovini bluesa, starih ploščah na 78 obratov, ki jih je bilo njegovo stanovanje polno, in akustičnih kitarah. Steve James jih ima za pravi mali muzej. “Mladi beli pevci bluesa smo se učili ob ploščah in koncertih glasbenikov, ki so bili v bistvu songsterji, torej izvajalci, ki so poleg bluesa poznali tudi drugo glasbo,” mi je James razlagal korenine svojega dela. “Leadbelly se je spominjal srečanj z Lemonom Jeffersonom. Na ulicah sta igrala blues, vendar sta rada segla tudi po mandolini in harmoniki ter igrala tudi polke in podobno glasbo.” Slišal sem že nekaj pevcev bluesa, vendar me je Steve James navdušil bolj kot večina drugih. Ne morem vam opisati, s kakšno lahkoto je v svoji leseni hišici preigraval skladbe Roberta Johnsona, za nameček pa ga je popolnoma obsedel tudi country iz dvajsetih in tridesetih let. Na Jamesovih ploščah je tako mogoče najti tudi pesmi Charlieja Poola, Rileyja Pucketta in drugih po krivici pozabljenih legend belega bluesa oziroma countryja. “Moral sem najti svoj glasbeni izraz,” se je spominjal Steve James. “Stari pevci so mi govorili, naj jih ne posnemam. Furry Lewis in Sam McGhee sta mi to odločno odsvetovala, Lewis pa mi sploh ni hotel pokazati nobenega trika na akustični kitari in mi je nekoč zgroženo rekel, da menda ne mislim za njim ponavljati kitarskih fraz kot papagaj. Ti glasbeniki so z bluesom pobegnili iz krutega domačega okolja in se razvili kot samosvoji ljudski umetniki.”

Resnično upam, da bomo tega sodobnega vandrovca kmalu slišali tudi pri nas, saj gre za pravega potujočega glasbenega zgodovinarja. Za konec pa še namig. Za prvo srečanje z glasbo Steva Jamesa vam najbolj priporočam ploščo American Primitive iz leta 1994. Jamesov blues je na njej najbolj neposreden. Iz Austina sem se odpravil v deželo zydeca in cajuna, Louisiano, snemat neznane izvajalce za Radio Slovenija. (Se nadaljuje. Prihodnjič: Srečanje s Thomasom Fieldsom, izvajalcem zydeca iz Lafayetta.)

Jane Weber

DISKOGRAFIJA:

Two Track Mind (Antone’s/Discovery Records, 1993)

American Primitive (Antone’s/Discovery Records, 1994)

Art And Grit (Antone’s/Discovery, 1996)