Damijan Močnik

Avtorskemu večeru ob rob

Koncert cikla Mladi mladim je bil 28. januarja posvečen mladima skladateljema, ki sta spored sama oblikovala. Prvi del so zapolnile komorne skladbe Irene Urbanc, študentke 4. letnika kompozicije na Akademiji za glasbo, drugi del koncerta pa vokalna in vokalno-instrumentalna dela skladatelja Damijana Močnika. Ob pripravah na ta koncert je nastal pogovor.

Naj začnem z aktualno temo. Glasbena mladina ljubljanska vsako leto organizira skladateljski večer, na katerem se imajo možnost predstaviti mladi glasbeni ustvarjalci. Ker so tovrstni dogodki razmeroma redki, me zanima, kakšno naključje te je pripeljalo do sodelovanja z GMLJ.

Po večkratnih pogovorih, ki so potekali že v lanski sezoni, so me letos povabili k sodelovanju.

Rodil si se pred dobrimi tridesetimi leti v Kranju. Formalno glasbeno izobrazbo si pridobil v Ljubljani, hkrati pa si se strokovno izpopolnjeval v tujini, predvsem v zborovski glasbi. Tvoj opus je zelo raznolik. Posvečaš se simfonični, komorni in zborovski glasbi. Ali gojiš do slednje posebna nagnjenja? Kot mi je znano, trenutno vodiš kar tri pevske zbore. Kakšen je tvoj odnos do vokala in religiozne glasbe?

Vsekakor me kot skladatelja zanima široka paleta zvočnih možnosti, ki jih nudijo različni instrumentalni in vokalni sestavi. Ker je bilo moje prvo izvenštudijsko glasbeno delovanje tesno povezano s pevskimi zbori, in to s cerkvenimi, je ustvarjanje vokalne glasbe z religiozno vsebino ostalo “moja prva ljubezen”. Izredno me zanimajo duhovni teksti daljne preteklosti, prav z začetkov krščanstva. Tudi najrazličnejši korali in prva večglasja zapuščajo v moji notranjosti močno sled.

Kaj pa program, ki ga boš predstavil na avtorskem večeru. Prosil bi te, da na kratko opišeš skladbe in njihov izvor ter poveš kakšno besedo o izvajalcih. So skladbe novejšega datuma ali je med njimi morda tudi kakšno "mladostno delo"?

Na avtorskem večeru bom predstavil novejša dela iz zborovskega opusa. Magnificat za solo sopran sem napisal pred dobrim tednom, krstno ga bo izvedla moja sestra Marta, ki se uspešno uveljavlja kot solistka že v času solopevskega študija. Komorni zbor De profundis iz Kranja (zborovodkinja Branka Potočnik), ki je opozoril nase z zmago na tekmovanju v Spittalu, bo izvedel dve skladbi - Evhe z grškim duhovnim besedilom in obdelavo koroških ljudskih pesmi z naslovom Koroška ljubezen. APZ France Prešeren iz Kranja (zborovodja Tomaž Faganel) je pripravil Approbatio sobrietatis (Preizkus treznosti), uglasbeno besedno igro študentov, začinjeno z latinskimi pregovori o vinu, in Verbum supernum prodiens, lirični zvočni pejsaž, vzpodbujen z besedilom srednjeveške adventne himne. Poseben čar ima komponiranje za sestave, ki jih sam vodim. Moje prve skladateljske poskuse so oživljale pevke Cerkvenega ženskega zbora Andreja Vavkna iz Cerkelj, takrat seveda še v rosnih najstniških letih. Vzdržale so in dočakale ter že večkrat uspešno izvedle dve moji najljubši skladbi: Acclamatio (Vzklik) na bogoslužno besedilo in Kralj na besedilo Lare Simone Taufer, ki je dijakinja Škofijske klasične gimnazije, kjer sem zaposlen kot profesor glasbe in zborovodja. Mogoče drzen poskus (dijaki so namreč najbolj brezkompromisni kritiki), da za svoj gimnazijski zbor zložim nekaj posebnega, se je iztekel presenetljivo dobro. Že kar mini kantato Romanje v Kelmorajn II na besedilo Lojzeta Krakarja za trobento, tolkala, klavir in mešani zbor je namreč dijaška publika sprejela izredno lepo, prav tako tudi pevci.

Kako bi slogovno opredelil skladbe, ki jih nameravaš predstaviti? Kakšni so tvoji vzgibi pri skladanju nasploh; iz česa črpaš?

Veliko pozornosti posvečam melodični izraznosti, v kateri se lahko včasih zaznajo priokusi korala in nadih melodičnih posebnosti iz slovenske ljudske glasbe. Skoraj vedno se začetna, dokaj preprosta struktura razvije v zapleteno politonalnost in polikordalnost. Mnogo pozornosti posvečam različnim ritmičnim kombinacijam, ki jih nudi verzna metrika. Tudi pri uglasbitvi besedila je vsekakor v ospredju razvijanje moje muzikalne ideje, ki jo vzpodbudi izbrana besedna vsebina. Pogosto glasbene ideje, ki nastajajo ob komponiranju teksta, uporabim in dodatno razvijem v različnih instrumentalnih skladbah.

Je tvoj pristop do ustvarjanja bolj intuitiven ali prisegaš na razumsko, intelektualno plat?

Lahko bi rekel, da gre za kombinacijo obojega. Razum mora včasih vsaj malce “krotiti” razvneto intuicijo, če pa racionalni kompozicijski načrt prekvasim z intuitivnimi rešitvami, lahko nastanejo presenetljive stvaritve.

Kakšen je tvoj pogled na slovensko “resno” glasbeno prizorišče? Kako se počutiš kot soustvarjalec? Kakšna je tvoja vizija njegovega razvoja, kakšne so tvoje želje?

Mislim, da predvsem državne glasbene ustanove pri oblikovanju programov premalo upoštevajo našo, slovensko ustvarjalnost. Milostni odmerki uvodnih koncertnih minut, žal, ne morejo zadostovati za prepotrebno okrepitev spoštovanja slovenske glasbene tradicije in sodobnosti ter ne pomenijo vzpodbude za bogatejši in kvalitetnejši razvoj naše ustvarjalnosti. Zato želim v bodoče več odprtosti, poguma in vzpodbud v tej smeri.

Za konec morda nekoliko provokativno vprašanje: kako sprejemaš sodobno zabavno glasbo (tisto kvalitetnejšo), tam nekje od Beatlesov do današnjih dni? Ali v njej vidiš kakšen muzikalni potencial? Ali lahko skladatelj resne glasbe kdaj črpa tudi iz tovrstne glasbene izpovedi?

Predvsem: osebno ne delim glasbe na resno in zabavno, temveč na dobro in slabo. Kdor ima kaj povedati, lahko pove v kateremkoli slogu in na kakršenkoli način. Tistim, katerih govorjenje je prazno, pa ne pomaga še tak “resno glasbeni” sistem. V zabavni glasbi gre na eni strani za poenostavljanje glasbenih prvin do skrajnosti, na drugi strani pa za uvajanje in preoblikovanje neevropskih glasbenih vzorcev in izkušenj v zahodno glasbeno kulturo. Žal je to vse prevečkrat prostor, ki ga izkoriščajo glasbeni analfabeti za produciranje neumnosti, pri tem pa jim izdatno pomagajo mediji in različni menedžerji. Sploh ne gre več za glasbo, ampak za posel. Vse je reducirano na raven površinske všečnosti in potreb sodobne potrošniške družbe. K sreči je čas neizprosen sodnik - preživi res le tista prava kvaliteta pop arta. V skladbo Romanje v Kelmorajn II so se pritihotapili ritmi bluesa, pozorno uho bi morebiti lahko zaznalo še elemente rapa, rocka..., oh, ne! verjetno je name vplivalo petje polinezijskih domorodcev, ki so že pred tisočletjem iznašli rap slog petja. Če bi mojo glasbeno izpoved kdo rad primerjal z zabavno 'biznis' sceno, potem prisežem, da so name naredili veliko boljši zvočni in umetniški vtis Polinezijci. Sem namreč velik pristaš avtentičnosti.

Gregor Pirš