Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: Mario Pasi

Romeo in Julija - Ob baletni premieri v Ljubljani

Obletnica neke ljubezni

Pred 400 leti se je rodila Shakespearova tragedija. Od takrat dalje je zgodba dveh zelo mladih ljubimcev velikokrat doživela upodobitev v gledališču, v baletu in glasbi ter na filmskem platnu.

Po splošnem mnenju naj bi Julija Capuleti in Romeo Montecchi v letu 1995 slavila štiristoletnico gledališkega življenja. V resnici pa sta živela, kot je opisal William Shakespeare, mnogo manj časa: Julija je imela trinajst, štirinajst let, Romeo pa dvajset ali morda enaindvajset let. Ob tej obletnici se bomo torej sklicevali na čas rojstva tragedije, kot jo je zapisal elizabetinski dramatik.

Italijanski viri, na katere se je oslonil Shakespeare v Fentonovem prevodu, nas povedejo v sredino šestnajstega stoletja. To je bilo obdobje, v katerem je kronist in visoki prelat Matteo Bandello opisal zgodbo dveh ljubimcev, ki je izvirala iz starejše ljudske tradicije. Bandellov sodobnik Da Porto, poveljnik iz Vicenze, je prvi, ki je zapisal solzavo zgodbo. Štiristoletnica je torej samo nekakšen vmesni čas. Zelo verjetno je, da sta Romeo in Julija pod drugačnima imenoma živela v starodavnih ljudskih zgodbah, ki so se prenašale z ustnim izročilom. Oporečna ljubezen dveh mladih ljudi obstaja v vseh časih in v vseh okoljih. Gotovo je tudi res, da je vzrok oporečnosti na strani staršev. V tem primeru sta dve nasprotni družini tudi bogati in mogočni, živita v obojestranskem sovraštvu in ne moreta sprejeti dejstva, da se njuna otroka ljubita. Italijanski pripovedniki so bili osnovni vir za številne zgodbe, komične in tragične, ki so se prenesle kasneje v gledališče in v književnost drugih narodov.

Dominikanski menih Bandello se je rodil v bližini Tortone leta 1485 in je užival velik sloves; imenovali so ga z visokimi nazivi, kot sta ‘lombardski Boccaccio’ in ‘Ariosto v prozi’. Njegove zgodbe so v tistem času poznali povsod, tako kot so slovele znamenite zgodbe Ferarčana Giraldija, ki je navdihnil Othella. Zgodba o Romeu in Juliji je bila kmalu po nastanku zelo popularna, toda Shakespeare je bil tisti, ki ji je dal trden sloves in hkrati preprečil kakršnokoli možnost konkurence. Dejstvo je, da se skoraj vse gledališke uprizoritve, bodi glasbene bodi baletne, naslanjajo na njegovo tragedijo.

Ob bok angleški verziji se postavlja španska. Veliki Lope De Vega (rojen 1565) je napisal tragikomedijo Castelvines y Monteses na temelju istega vira, vendar je radikalno spremenil konec. Tukaj nikomur ni treba umreti: Julija in Romeo se na koncu srečno poročita! Shakespeare je upravičeno sprejel tragičnost, kot jo je zapisal Bandello, kajti prav v smrti dveh mladih ljudi je ključ do ginjenosti gledalcev in njihovega živega sodelovanja. Katoličan Lope De Vega pa ni imel poguma, da bi uničil svoja junaka, Julio in Rosela. Prav zaradi veselega konca (in tudi zaradi rahlo manieristične dramaturgije) Lopejevo delo ni preživelo in le malokdo ve, da sploh obstaja. Shakespeare pa je dobro razumel potrebo, da se mora visoka poezija navezovati na najgloblja človeška čustva. In ravno zato so tudi realistični italijanski pripovedniki, ki niso obvladali poezije, izginili s površja in se vračajo v življenje samo takrat, kadar jih literarni raziskovalec ponovno izbrska iz pozabe. V popisu prebivalstva umetniškega izvora ima Julija torej štiri stoletja življenja. Obstoj slavne veronske dvojice pa je doživel tisoče različic v številnih okoljih: mnogi so si lastili to zgodbo o ljubezni in smrti, vendar nikomur ni uspelo z zvokom in s petjem, z gibom in s sliko pričarati poezije velikega angleškega pesnika.

V devetnajstem stoletju je Shakespearova tragedija doživljala veliko pozornost: svoje mesto je takrat našla v opernem svetu. Vendar ji ni uspelo v vsej veličini navdihniti avtorjev, kot sta Bellini in Gounod, kaj šele Zandonai, se pravi vrhunskih skladateljev, ki jih je ta pripoved gotovo zaslužila. Tudi drugi, manj znani skladatelji, niso imeli posebne sreče s to snovjo. Edinstveno je dejstvo, da je kljub Nemcem, Francozom in celotni kulturi, ki se je hotela ločevati od visoke poezije, uspelo edino italijanskemu skladatelju, da je v celoti sprejel dramaturške in človeške dimenzije, ki jih je poudarjal William Shakespeare. Seveda mislimo na Giuseppa Verdija, ki je ob koncu življenja poklonil človeštvu umetnini, kot sta Othello in Falstaf, potem ko je že napisal Macbetha in sanjal o operi Kralj Lear.

Prehod iz pesnitve do glasbe je izjemno zahteven korak, posebno, če izhajamo iz Shakespeara. To je spoznal Bellini, ki je iskal in tudi našel druge možnosti za delo Capuleti in Montecchi. Veliko bolj enostavna je bila glasbena opcija, ki sta jo izbrala Berlioz in Čajkovski. Po drugi strani pa se je bilo treba izogibati napačnemu prijemu, ki bi preveč dosledno upošteval Italijo in Verono ter tudi Anglijo: zgodba o Romeu in Juliji se dviguje nad čas in prostor, lahko jo prevajamo in znova napišemo v drugem slogu in šele potem bo postala drama, za katero bomo lahko rekli, da “svobodno izhaja iz...”

Če pustimo ob strani filmske upodobitve, ki so velikokrat prikazovale tragedijo Romea in Julije, potem nikakor ne moremo mimo plesa, v katerem je njuna zgodba našla zelo širok manevrski prostor, zahvaljujoč tudi vrhunski glasbi, ki jo je v tridesetih letih tega stoletja napisal Sergej Prokofjev. V številnih primerih si gledališče in balet delita veliko zanimanje občinstva - in tako je tudi prav.

Balet lahko prevzame poezijo in Shakespearove besede, ne da bi jih uporabljal dobesedno. Izvrstno dramaturgijo lahko gradi na tragediji, ki jo je znal s sintezo imenitno skrčiti. Koreograf ima na voljo neskončno število spodbud, od branja besedila do poslušanja glasbe Prokofjeva. V današnjem času pozna večina ljudi zgodbo o ljubimcih iz Verone prav iz plesne glasbe. Nežno Julijo enačijo predvsem z eno baletko: to se je dogajalo nekoč Carli Fracci, ki jo je visoko cenil Eugenio Montale, in prav to se dogaja danes baletki Alessandri Ferri.

Vsekakor je aktualnost ideje o Romeu in Juliji zelo močno prisotna tudi v koncertnih dvoranah, da o ploščah niti ne govorimo. Suite Prokofjeva, ki izhajajo iz partiture za balet, so vedno doživljale veliko uspeha, tako kot velikokrat izvajajo fantazijo-uverturo Čajkovskega. Tudi v Berliozovi dramatični simfoniji so odlomki, ki uživajo veliko priljubljenosti. Edinstveno je, da v različnosti slogov, v drugačnosti izbora med seboj tako različnih skladateljev, najdemo stične splošne točke, prave duhovne sorodnosti. Povsem gotovo je, da se je to zgodilo zaradi osebnosti Julije, ki je tako dominantna in izjemna, da je pogojevala iskanje posebnih poudarkov, ki so določali njeno ženstvenost v nasprotju s kruto brezbožnostjo zgodbe.

V bistvu pomeni Julija samo kratek odmor, nežni predah v drami, ki trdno temelji na nasilju. Nasilje je prisotno v Capuletih in Montecchih, v sebi ga imata Tebaldo in Romeo, nasilni so očetje in matere. Tudi Julija si ne more kaj, da si ne bi odločno želela sreče, zato se upre zakonu, saj si resnično želi svojega moškega. Shakespeare je v njej ustvaril bitje, ki je “tudi” poetično, toda Julija je ostala predvsem ljubezenski simbol. Le kam bi jo razvrstil Dante, če bi lahko med božanske osebe pesnitve vključil tudi ljudi iz Shakespearovega gledališča?

V resničnosti dejstev in kulture ni prostora za Romea in Julijo: v svet patosa, v razred Evridike, v viteštvo, kot je belcanto, ne moreta vstopiti. In prav ima Mercuzio, Shakespearova oseba, ko prekolne sovražni družini, čeprav je njun član. Skupaj z njim povejmo tudi mi: vse najboljše za Valentinovo želimo prav vsem!

Mario Pasi (revija Amadeus, 1995)

Prevedla Damjana Simončič