Radikalizacija srca in posluha

Kinska godba na kronometer (uvod)

Albumov, na katerih se sliši skladatelj in glasbenik John Zorn z altovskim saksofonom in s kakšnim drugim glasbilom, je do danes 217 (dvesto sedemnajst), po vsej - težko preverljivi - verjetnosti pa jih je našteti še pet več. Brez števila je še tistih, na katerih Zorn sodeluje kot producent, svetovalec, nadzornik in selektor.

Vsaka želja, da bi objeli to hiperproduktivno, hitro, glasno, pa obenem tako nežno, pomembno in naravnost osupljivo godbeno delo, je torej pretirana. Gremo kar takoj k drugim, bistvenejšim bistvom, vsekakor pa naj nas kdo izmed poučenih obvesti, če ima drugačne diskografske podatke, ker smo v večini Zornovega gradiva še precej sveži. In to ima prednosti, nujen zgodovinski nastavek in, kajpada, tudi pomanjkljivosti.

Več ko Zorn dela, teže je ulovljiv. Ta resnica je resda izjavljena neumno, celo tavtološka je, a prav takšna tudi toliko bolj boleča, ko pomislimo, kako zoprno bo njegovo poslanstvo čez nekaj let šele za "pravoverne" jazzovske fane (fanice s tem po navadi nimajo težav), kar zadeva razne umestitve. Pomislimo za hip zgodovinsko: koliko težav sta imela kak Bird in Coltrane; Miles se je stigmi neulovljivega spretno izognil, a povzroča še dandanašnji precej zoprnij, kadar se je treba pogovarjati o njegovih spregledanih, manj znanih, a pomembnih stvaritvah. Ko nanese črka na Ornetta Colemana, pa smo domala že pri Zornovem sindromu. Ne moremo si kaj, da se ne bi spomnili na prigodo kolega Iča Vidmarja, ko je v znanem slovenskem štirinajstdnevniku kanil priobčiti esej o tem velikem muziku, pa mu je dežurna mainstreamovska klika sporočila, da pravzaprav ni kaj objaviti. Kolega Ičo je dosegel ničemurno zmrdovanje. Kje so vzroki za takšno obnašanje, to je za nas, ki po naravi in kultiviranosti čutimo in vemo, kaj je dobra godba, pravzaprav odvečno vprašanje, pa vendarle boli. Kdor pozna Zorna, ta ve, da podobne reči bolijo tudi njega, ustvarjalca: sovraži novinarje, kritiko, sprotne površne zapisovalce (zapisovalke tudi s tem po navadi nimajo težav, saj bodisi v tihoti cenijo godbo ali pa se ji prepuščajo brez pretenzij). Več ko bo naredil, manj ga bodo spoštovali, tisti mainstreamovci. In več bo imel pristašev, pristašinj med ljudmi, ki imamo radi težko izbojevane svobodne poljane. Boj proti instituciji, samoumevnosti, udobnemu pristaštvu, neodgovornim egoizmom, šablonam, dogmatiki, povprečnosti, sivinam, brezbrižnosti, pomanjkanju integracij, frontnosti in nesolidarnosti - vse to nas druži, ko si delimo užitek po imenu Zorn.

John Zorn snema po tekočem traku. V tehle spisih se nam je ukvarjati predvsem z njegovimi trakovi, dobesedno, s soundtracki. Njegovo življenje je že mimo koncepta filmske godbe - en sam soundtrack. Pri Johnu Zornu je bilo, še več, od srede sedemdesetih do srede osemdesetih samo vprašanje časa, kdaj se bo začel ukvarjati s filmsko godbo - to je bilo namreč zapisano že v njegov delovni ritem. Človek, ki prebere pet knjig na dan, vidi šest filmov (otrok popularne kulture) in je cele dneve zaprt v snemalni studio, tak človek živi življenje pisca za film. Ko se bežno spomnimo na garače iz razdobja nemega filma, ki so komponirali tudi za pet filmov-enokolutarjev na teden in hkrati še za en celovečeren izdelek na mesec, bliskovito najdemo tudi takšna temeljna načela, kakršna veljajo za Johna Zorna.

Iz teh skopih in grobih primerjav pa moramo Zorna takoj potegniti na varno, saj navsezadnje ne govorimo o klišejskem glasbeniku. John Zorn je v navdušenju nad filmi začel tudi s široko konceptualno-organizacijsko akcijo, njene rezultate opazimo pri Tzadiku (založba, ki jo je kot idejni oče, veliki modrec-rabin in izvršni producent osnoval leta 1995, ima med svojimi sekcijami, serijami, tudi kinsko godbo, soundtracke). Dodati velja, na tihem, da je prav Zornova obsedenost s soundtrackom pognala tudi široko agenturo v njegovem ljubem klubu Knitting Factory. Projekt Loud Music/Silent Film je, idejno vzeto, namreč Zornovo maslo, naj obračamo, kakor hočemo. Odločitev, da nemi filmi ne bodo nikdar več zveneli, kakor so svojčas, je ena od najpogumnejših umetniških odločitev v XX. stoletju. Vesoljna cinefilija je dobesedno ponorela od besa, ko je glasna godba prekrila podobo, pa čeprav z vsemi pozitivnimi nagibi. Bes na lepem ni dovoljeval več racionalizacije - projekt je postoril za status nemega filma vsaj toliko kakor historične prezentacije, če ne še kaj več. Medtem ko šibko in prazno občestvo blazni z milenijem in podobnimi nebulozami, se je krog XX. stoletja z Zornovo ideologijo posebnega "branja" nemih filmov sklenil v gibko zanko, ki vse udeležene v godbeni igri sicer obvezuje, zato pa vsakršno ignoranco odvezuje. Zasnova kinske godbe k nemim filmom ima s temi filmi vse in hkrati nič. Iz nje bi se lahko učili demokratičnega vodstva (mar ni to domena vsakršne progresivne godbe?) in tolerantnega obnašanja (zmerom dosledno poslušajmo navzoče in nadaljujmo iz sproti slišanega, nikakor pa ne iz svoje zasebne, vnaprej pripravljene želje; ah, čudovita Masada - mar ni tudi to domena vsakršne progresivne godbe?)

Kaj pa "zvočni" filmi - če v kontekstu tegale zapisa ločnica "nemo"/"zvočno" ne zveni že kar antizornovsko cinično? Med množico pomembnih Zornovih albumov si drznimo strniti tiste, ki se zde naravna napeljava k Film Works, pisanju kinske godbe za undergroundovsko produkcijo kratkega, alternativnega in eksperimentalnega kina, kakršnega vidi le malo-malo občinstva - v Evropi še najlaže na festivalih v Pesaru, Rotterdamu, Locarnu in Berlinu. Izviri gredo k temle produkcijam: The Big Gundown (1984/5), ki bi moral, mimogrede, nositi naslov A Fist Full of John Zorn, prinaša znamenito zbirko preigravanj mednarodnega velemojstra Ennia Morriconeja; Godard ça vous chante? (1985) je premalo znani Tribute to Jean-Luc Godard; Spillane (1986) je prav tako na moč pomemben; Spy Vs. Spy (1989) - na njem se John Zorn dokončno odloči za podobno negotovo, samotno gaz, kakršno je pred njim utiral - in jo še utira - Ornette Coleman; Naked City (1990), s prekomponirano filmsko godbo, kakor so jo v osnovah spisali John Barry (Zornovega Bonda bi morali zapakirati nekje v vesolju, za večen opomin na zunaj pretkanim, a v resnici šablonsko nespretnim filmskim producentom), Jerry Goldsmith, Georges Delerue, Ennio Morricone in Henri Mancini; ter Peace on Earth (Music of John Coltrane): Prima Materia (1995).

Na tem mestu je lepa priložnost, da se spomnimo, kako je maestro Ennio Morricone pospremil Zornovo godbeno interpretacijo njegove filmske glasbe in mu dal zagotovo motivov za naprej: "To je album, ki so na njem sveže, dobre in inteligentne zamisli. Gre za realizacijo na visoki stopnji - delo, kakršno je opravil mojster z veliko, kar znanstveno domišljijo in kreativno sposobnostjo. Razni glasbeniki so od časa do časa variirali moja dela, pa ničesar ne spremenili, zakaj še vedno so prepoznavna. Tokrat pa moje zamisli niso bile realizirane pasivno, pač pa aktivno, in to nenadoma osveži in znova najde tisto, kar sem storil za filme. Številni ljudje so spisali različice mojih skladb, nihče pa ni naredil kaj takšnega kot vi."

Zlasti Spillane in Godard ça vous chante? sta - še enkrat poudarjamo - premalo znana, premalo poslušana Zornova projekta, ki prinašata sucus iz začetnih razdobij njegovih Filmskih del. Z njima se usodno akumulira vse Zornovo dotedanje naprezanje - sam skladatelj/glasbenik skoz instruktivne notice priznava, kako mu je filmska teorija pomagala definirati strukturo, spričo katere déli zvenita kakor nekakšne sekvence slušnih filmov in pomenita "reminiscenco na Teater godbenih optik". Skoz njuno radikalizacijo se začenja ena od najbolj odprtih godbenih praks našega časa - Zornova kinska godba.

(V prvem nadaljevanju, prihodnjič, se bomo našli v srčnem prekatu med "najboljšim režiserjem vseh časov" Walterjem Hillom ter skladateljema in izvajalcema Ryjem Cooderjem in Johnom Zornom in iskali dodatnih razlogov za radikalno teorijo kinske godbe v albumu Heretic (posneto z razširjenimi Naked City, avant 001, 1992).

Uvodu pritiče produktivna socializacija. Avtor se je zato odločil, da bralstva za zdaj ne bo obremenjeval z albumi, kaj šele, da bi mu skušal podtikati kakor koli "izčrpne" sezname Zornovih rekordalij. Rade volje pa postreže z nekaj medmrežnimi stranmi, da v samotnih nočeh ne bo vse videti preveč normalno:

http://www.nwu.edu:80/WNUR/jazz/artists/zorn.john (osebni podatki s študijami, diskografskimi raritetami in ustreznimi navezavami k drugim Zornovim stranem);

http://www.tzadik.com ("veliki modrec" John Zorn, ustanovitelj Tzadika, 1995, izvršni producent, ploščar, muziški integrator in intrigator; njegovih mesečnih deset - albumov z godbo, knjig, filmov..., vse Tzadikove serije in naročniške parafernalije);

http://www.knittingfactory.com (informacije, koledar, turneje, klubske dejavnosti Knitting Factory, NY, vse o projektu Loud Music/Silent Film);

http://inferno.asap.um.maine.edu/emp/les/zorn.html (osebno prizadeti podatki in seznami želenih posnetkov - vedno pomenijo kaj uporabnega);

http://www.ejn.it/musicians/zorn.htm (Europe Jazz Network - curriculum vitae in ena od primerjalnih diskografij);

http://mars.superlink.net/marko/jz.html (Eric Marko in njegove osebne, neavtorizirane obsedene strani - v nastajanju, za navrh pa še kup podatkov, citatov, biografij, diskografij, uporabnih linkov k Zornu in drugam; Zornovi kratki teksti);

http://www.kochint.com/tzadik.html (multinacionalka Koch povzema Tzadikove kataloge in vas povezuje z nekaj Zornovimi stranmi);

http://musiccentral.msn.com/Artist/Display/6514 (diskografija in zasedbe);

http://www.amherst.edu/~rssilver/zorn.html (nekaj modrih o albumu Spillane);

http://www.nwu.edu/jazz/performance/zornfest (avtorizirani študije, članki, informacije);

http://www.sover.net/~godzilla/past/klezmer.html (nekaj koristnih misli o zgodovini in sedanjosti judovske godbe klezmerja);

http://www.3sheep.com/ear-rational/xyz.html (naročila in cene albumov);

http://www.birdland.com.au/tzadik.html (seznami, zasedbe, produkcija, naročila iz Avstralije - ker drugod pač rado zmanjka albumov);

http://www.iath.virginia.edu/pmc/text-only/issue.195/mcneilly.195 (študija Ugly Beauty: John Zorn and the Politics of Postmodern Music avtorja Kevina McNeillyja. Department of English, University of British Columbia, 1995);

http://cssa.anu.edu.au/~gareth/zorn/zorn.html (osebna razmišljanja o norostih s scene);

http://cv.org/database (Stefan Negele vam streže s seznamom Zornovih živih nastopov);

in navsezadnje še:

http://www.browbeat.com//zornlist.html (elektronska pošta za Johna Zorna in najožje sodelavke, sodelavce, obenem tudi nepogrešljiv arhiv koristnih informacij).

Miha Zadnikar