Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

CHRISTOPHER ALAN WATERMAN

Juju: A Social History and Ethnography Of An African Popular Music

(The University of Chicago Press 1990, 277 str., na prodaj v Knjigarni Kazina.)

Ogromno zagat se je nakopičilo v vzpostavljanju polja afrikanistične etnomuzikologije. Formacijska leta afrikanistike, začenši s slovitim člankom Ericha M. von Hornbostela African Negro Music (1928), so izluščila temeljni problem, ki ga je v zgodovini etnomuzikologije "subsaharske" Afrike najlepše izpostavil Bruno Nettl: "interpretacija podobnosti in razlike". Literatura o afriški godbi niha v opisovanju dvojnosti "relativno strnjenega glasbenega območja z visoko stopnjo stilistične podobnosti" (Nettl) in "razprostranjenosti z raznolikostjo" (A. M. Jones). Prvi pogled je evrocentričen. Črno Afriko pojmuje kot geografsko in etnološko enoto. Utrjevale so ga še ameriške študije "afroameriških kultur", panafriška ideologija, ki je poudarjala kulturno enotnost temnopoltih. K utrjevanju drugega sta prispevala razmah glasbenoantropoloških raziskav glasb različnih afriških ljudstev in etabliranje samega polja afriških študij v letih po "politični emancipaciji" afriških držav s hotenim upiranjem stereotipom in poudarjanjem različnosti afriških glasbenih kultur. J. H. Kwabena Nketia je v The Music of Africa (1974) še pisal o "mreži različnih, a vendarle med seboj povezanih tradicij, v katerih se določeni slogovni aspekti, prakse in rabe prekrivajo." Gerhard Kubik je deset let kasneje pribil: "Ni afriške glasbe. So pa mnoge vrste afriških godb."

A to še ne pomeni, da se je skozi transformacijo etnomuzikološke discipline, tudi v njenem antropološkem, predvsem ameriškem delu, spremenil sam predmet analize in preučevanja. Nettlova opredelitev (1956), da so "orientalna", "ljudska" in "primitivna" glasba edini legitimni predmeti etnomuzikoloških raziskav, je pustila sledi. Popularna godba je bilo "manjvredno", "prepovedano", "krivoversko" področje. Etnografija chikaškega bluesa Charlesa Keila Urban Blues (1966) je bila ena redkih. Zgledu ni sledila poplava. Med etnografijami zunajevropskih in zunajameriških godb sta zares pot utrli dve "klasični", The Texas-Mexican Conjunto (1985) Manuela Pena in Juju (1990) Christopherja Alana Watermana. Ravno zadnja je v afrikanistični etnomuzikologiji po prvih člankih v petdesetih letih (Nketia, David Rycroft), ki niso spregledali očitne prisotnosti urbanih godb, z metodologijo, intenzivnim terenskim delom z neposredno udeležbo (standard je dve leti), z rigoroznostjo discipline ustrezno dopolnila poskuse sistematične primerjave afriških godb. Med njimi izstopajo pionirski članek Johna Storma Robertsa Black Music of Two Worlds (1972), prva sistematična razčlenitev teoretskih problemov Davida Coplana v članku The Urbanization of African Music (1982) ter predvsem prvi popularnejši "esejistični" pregledi Billyja Bergmana (Goodtime Kings: Emerging African Pop, 1985), Johna Collinsa (African Pop Roots, 1985), Chrisa Stapletona in Chrisa Maya (African All-Stars: The Pop Music of a Continent, 1987) in Ronnieja Grahama (The Da Capo Guide to Contemporary African Music, 1988).

Še danes velja, da so bile v ospredju študij predvsem godbe južne in zahodne Afrike, medtem ko so manj sistematično proučevali tiste iz centralne in vzhodne Afrike. Kar ponuja se analogija z "odkrivanjem" in prisvajanjem afriških godb v zahodni glasbeni industriji (world music). In končno, ravno album Juju Music lagoškega zvezdnika Kinga Sunnyja Adéja (Island, 1982) je v "zahodno" zvočno pokrajino iniciiral afriško popularno godbo.

Watermanova študija proučuje juju, v sedemdesetih letih že prevladujoč urbani družabni glasbeni plesni stil v Nigeriji, ki je doživel transformacije od kontemplativne glasbene oblike, različice palmwine kitarske godbe majhnih zasedb, k sodobni elektrificirani godbi, ki jo igra osem do deset glasbenikov. To je v primerjavi z zgodnjim že upočasnjen slog, ki ga odlikuje vključevanje bobnarske tradicije dvajsetmilijonskega ljudstva Joruba ("govoreči boben" postane nepogrešljivo glasbilo, identifikacijski znak) in petje hvalnic "patronom", finančnim pokroviteljem skupin, kar je dediščina sistema, ki se je od začetnega "elitnega" jedra pismenih kristjanov razprostrl v vse pore versko, etnično, jezikovno, socialno razslojene urbane družbe Joruba. Prvi del knjige je socialna zgodovina jujuja, ki se je kot "sinkretični slog" oblikoval v tridesetih letih (vplivi: slavnostne družabne muslimanske hvalne pesmi sakara, njihova krščanska inačica asiko, ki je prevladovala med migrantskimi skupinami v Lagosu, vojaške in plesne salonske "pleh godbe", ganski highlife) in moderniziran, medijsko posredovan po II. svetovni vojni postal godba nigerijskega (Joruba) nacionalizma. Drugi del je etnografija v pravem pomenu besede, saj avtor do podrobnosti opisuje in glasbeno antropološko analizira juju na jorubskih neotradicionalnih praznovanjih arija v trimilijonskem mestu Ibadan in pokaže, kako samo družabno srečanje s ključnim deležem igranja juju benda, z estetiko, izraženimi vrednotami,utrjuje kulturno in socialno hierarhijo, še posebej eksplozivno v postkolonialnem korporacijskem obdobju razcveta naftne industrije v Nigeriji.

Petdesetletna stilistična pot jujuja je bila utemeljena v procesu urbanega prilagajanja, ustvarjanja ekonomskih niš, razvoja novih vzorcev socialnih interakcij. Zgodnji juju je bil kozmopolitska godba Lagosa, ki ga je oblikovala igra razrednih, etničnih in religioznih identitet. Opešal je, ko so bili družbeni in ideološki vzorci, iz katerih je črpal, preseženi. Moderni juju je vzniknil s povojno jorubsko elito, jo pospremil do politične oblasti in jo danes vzdržuje, brani in slavi. Tudi v konfliktnem sožitju z "muslimanskim" popularnim slogom fuji in predvsem, to velja za osemdeseta leta, z zunanjim, nasprotnim svetovljanskim, "razredno sovražnim" afro beatom kontroverznega Fela Kutija, ki ga je podpirala manjšina, predvsem mlada izobražena publika, študentje, brezposelni priseljenci. Watermanova poanta je jasna: juju sočasno legitimizira družbeno neenakost in zagovarja možnost, da vsak lahko postane bogat in močan. Godba reproducira hegemonske vrednote nigerijske družbe. Avtor zaključuje, da vzorci juju performanca, interpretacijske možnosti odprtosti-zaprtosti besedil, trdoživost vrednot v medsebojni odvisnosti vodij (bendov) in slednikov, ohranjajo in razkrivajo alternativna "branja". Temu "levičarskemu", libertarnemu sklepu se Waterman ne more in noče odpovedati. Juju razkriva "moč" in "servilnost" popularne ekspresivne kulture v post/neo/kolonialni Afriki.

Ičo Vidmar