DEXTER GORDON

The Complete Blue Note Sixties Sessions

(Blue Note, 1997)

Čeprav je veliki Leonard Feather Dexterja Gordona opisal kot "enega najbolj vplivnih saksofonistov bopovske dobe", kritiki pa so mu na splošno priznavali tudi vpliv na Sonnyja Rollinsa in Johna Coltrana, je danes večini bolj znan po vlogi jazzovskega glasbenika v filmu Okoli polnoči (1986) Bernarda Tavernierja, za katero je bil celo nominiran za oskarja. V vlogi fiktivnega saksofonista (lik temelji na Budu Powellu in Lesterju Youngu) je deloval nadvse prepričljivo, vendar to morda niti ni nenavadno, saj je dejansko igral samega sebe.

Ja, Gordon je imel zunanjost in šarm zvezdnika, toda bil je tudi izvrsten glasbenik. Rodil se je leta 1923 v Los Angelesu, njegov oče je bil zdravnik in je med drugim skrbel za Duka Ellingtona. Glasba je bila vedno prisotna in pri sedmih letih je Dexter prijel v roke klarinet, ki ga je kasneje nadomestil z altovskim in tenorskim saksofonom. Največji vzornik je bil Lester Young. Napredoval je izjemno hitro in pri sedemnajstih letih je postal profesionalni glasbenik v orkestru Lionela Hamptona, nato pri Louisu Armstrongu in na koncu v orkestru Billyja Eckstina. Ta je bil pravi inkubator be bopa, saj so v njem igrali Dizzy Gillespie, Sonny Stitt, Gene Ammons in kasneje Fats Navarro. Gordonovi in Ammonsovi saksofonski spopadi so postali velika privlačnost zasedbe. Gordon si je s slogom, ki je bil kombinacija sproščenosti Lesterja Younga in mogočnega zvoka Colemana Hawkinsa pridobil položaj prvega tenorskega saksofonista bopa, o čemer pričata pomembni snemanji z Gillespiejem (Blue’n’Boogie) in Charliejem Parkerjem (Takin’ Off) v New Yorku leta 1945. Sam je prvikrat snemal leta 1943 (Harry Edison in Nat Cole), izdatneje pa leta 1947 (Dexter Rides Again, Savoy, in Daddy Plays the Horn, Charly).

Toda Gordon se na "happeningih" na 52. ulici ni seznanil samo z velikani bopa, ampak tudi s heroinom, ki je tedaj zasvojil veliko glasbenikov. Droga ga sicer ni ubila kot Parkerja in Wardella Graya, zato pa je usodno vplivala na njegovo življenje in kariero. Kar dve leti (53-54) je preživel v zaporu, težave so se nadaljevale tudi po pogojni izpustitvi leta 1955, ko je znova uspel snemati, in šele v šestdesetih letih se je Gordonova kariera zares nadaljevala.

Za to je poskrbela legendarna založba Blue Note, za katero je Gordon od maja 1961 do maja 1965 dvanajstkrat snemal, iz teh snemanj pa je kasneje nastalo osem albumov, ki smo jih letos dobili tudi v obliki zbirke 6 CD plošč z naslovom The Complete Blue Note Sixties Sessions.

Težko je reči, kaj bi se zgodilo z Gordonom brez zaporne kazni in težav, ki jih je imel kasneje z iskanjem trajnejših angažmajev v newyorških klubih, kajti obsodba mu je onemogočila pridobitev "kabaretne karte", najbrž pa je vsaj delno vplivala tudi na to, da Gordon nikoli ni imel stalne spremljevalne zasedbe in da se je za nekaj časa preselil v Evropo (leta 1980 je nastopil na jazzovskem festivalu v Križankah). Prav zato se zdi, da je bila pogodba z založbo Blue Note toliko pomembnejša, kajti lastnika Alfred Lion in Francis Wolff sta bila bolj ljubitelja in poznavalca jazza kot poslovneža in Gordon je užival njuno popolno zaupanje. Sedem ur glasbe iz zbirke dokazuje, da si je zaupanje popolnoma zaslužil.

Dexter Gordon je imel ob podpisu pogodbe skoraj štirideset let in njegov zvok je bil že zdavnaj dokončno izoblikovan. Imel je silovit in bogat zvok, igral pa je živahno in domiselno; to je prihajalo najbolje do izraza v baladah in morda bo držalo, da je v izvedbi teh neprekosljiv prav zato, ker se je, tako kot Young, vedno naučil njihova besedila.

Če Gordon že ni imel stalne zasedbe, pa mu je založba Blue Note za snemanja vedno priskrbela vsaj primerne, če že ne izvrstne sodelavce. Večinoma je snemal v kvartetu in kvintetu, glasbeniki, s katerimi je snemal, pa so bili med drugim Freddie Hubbard in Donald Byrd (trobenta), Horace Parlan, Kenny Drew, Sir Charles Thompson, Sonny Clark, Bud Powell in Barry Harris (klavir), Paul Chambers, Ron Carter, Butch Warren, Niels Pedersen, Bob Crenshaw (bas), Philly Joe Jones, Billy Higgins (bobni). Producent Bruce Lundvall je v kratkem spremnem besedilu k zbirki zapisal, da je Gordon "pripovedoval lepo zgodbo z vsakim solom", to brez dvoma drži. In zdi se tudi, da take zgodbe lahko z vsakim solom pripoveduje samo glasbenik, ki se loteva balade. Ker gre za znano skladbo, nas bolj kot kaj drugega zanima njena interpretacija, količina čustev, ki jih je glasbenik pripravljen in sposoben vložiti vanjo, razpoloženje, ki ga je z njo sposoben ustvariti. Gordon je v tem smislu eden izmed največjih. Prav na vsaki izmed šestih plošč najdemo nekaj balad, ki presunejo z "zgodbo" - iskreno izpovednostjo. Toda vrhunca te zbirke sta tretja in šesta plošča, slednja predvsem zaradi izvrstnih dialogov med Gordonom in vibrafonistom Bobbyjem Hutchersonom, medtem ko prva vsebuje dva albuma, na katera je bil Dexter Gordon osebno najbolj navezan. Go in A Swingin’ Affair sta plošči, ki sta nastali 27. in 29. avgusta 1962, na obeh snemanjih pa je Gordon igral silovito in s predanostjo, ki je redka, za seboj je potegnil tudi ritem sekcijo: Sonnyja Clarka, Butcha Warrena in Billyja Higginsa. Vrhunec vrhunca je redko izvajani standard Where Are You, na katerem pridejo "pevske" odlike Gordona najbolje do izraza, njegove linije pa so daljše kot sicer in po zvočni lestvici se vzpenja z zelo nežnim stopnjevanjem. Obe snemanji sta vzorčni primer tega, kako naj bi zvenel hard bopovski saksofonski kvartet.

Založba Blue Note, ki v zadnjih letih doživlja preporod, delno pogojen s ponovnimi izdajami klasičnih umetnin na CD ploščah, delno pa tudi s pametnim izbiranjem sodobnih glasbenikov, ki zanjo snemajo, se je tudi pri Gordonovi zbirki lepo izkazala. Plošče so umeščene v lično oblikovan in razkošno opremljen album, ne manjka tudi spremna knjižica z dvema esejema in izčrpnimi diskografskimi podatki, posebnost pa je zanimiva korespondenca med založbo in Gordonom, ki je takrat živel v Koebenhavnu.

Osebno se mi zdi zelo dragoceno tudi to, da se je založba odločila za ponatis integralnih prvotnih albumov (izjeme gredo na račun boljših izvedb), tako da na njih ni cele vrste neizdanih različic, to pomeni, da so plošče toliko bolj poslušljive. Že večkrat se je namreč izkazalo, da kupovanje »zbranih del« jazzovskih glasbenikov ni najbolj posrečena rešitev, ker se v množici "alternativnih inačic" izgubljata pravi smisel glasbe in organska povezanost določenih skladb. V zbirki The Complete Blue Note Sixties Sessions Dexterja Gordona gotovo ni tako, saj se tudi po zaslugi odličnega zvoka Rudyja Van Gelderja Gordonove glasbe zlepa ne naveličaš.

Dodatno poslušanje in branje:

Way Past Midnite (Juke Box Treasures, 1994)

Stan Britt. Dexter Gordon, A Musical Biography. Da Capo, ?

Jure Potokar