ANDO DROM

Phari Mamo

(Network, 1997)

Madžarska romska skupina Ando Drom, ki se je leta 1994 uspešno predstavila na takratni Okarini, je dolga leta ostajala v senci v etno logih hitreje uveljavljene Kalyi Jag. Prvo CD ploščo je izdala šele pred tremi leti (in še to v samozaložbi). Leta 1996 se ji je končno odprlo. Nastopila je na prvih vidnejših evropskih world music festivalih in se pojavila na kompilaciji romske glasbe Road of The Gypsies frankfurtske založbe Network. Tam je lani izšel tudi njen zahodnoevropski prvenec. Poudariti je treba, da Ando Drom (podobno kot Kalyi Jag in vsi drugi vidnejši predstavniki novega madžarskega romskega folk vala) ne izvajajo razvpite madžarske urbane ciganske muzike, se pravi čardašev in panonskih evergreenov na violinah in cimbalah. Njihovo osnovno glasbilo je glas.

Pred leti sem, razočaran nad puristično folk ploščo Kalyi Jag (Karingszo Me Phirav, 1990), ugotavljal, da folk zadrtost Rome ustvarjalno sterilizira, in zato odločno zagovarjal pragmatično, "barbarsko" pot, ki jo je ubrala večina balkanskih romskih glasbenikov. Nova plošča Ando Drom me v tem prepričanju še utrjuje. Networkovim producentom je uspelo spraviti skupaj izjemno sočen in prodoren izdelek madžarske romske glasbe. V studiu jim je uspelo zgraditi sproščeno ozračje, podobno tistemu na nastopih, z odprtimi možnostmi improviziranja in drvenja čez glasbeni drn in strn (od Balkana do Indije) - in Ando Drom so na snemanjih resnično poleteli. Tako na plošči uprizorijo pravi vokalni ognjemet, ki nas v trenutku potegne za sabo z žarom in spontanostjo, nepojmljivima za studio, z omamno hitrim menjavanjem razpoloženj, od prekipevajoče evforije do trpke otožnosti, in, ne nazadnje, z bogato paleto glasov vseh šestih članov (v ospredju stoji njihova prva dama Monika Micsura, ki nam daje vedeti, da Marta Sebestyen še zdaleč ni edini madžarski ženski glas, ki si zasluži mednarodno pozornost). Za to, da gre izdelek še hitreje v ušesa, poskrbi gostujoča ekipa glasbenikov (predvsem harmonikarja in violinista iz zasedbe Bratsch, francoskih sorodnikov našega Šukarja), ki jo ob južnofrancoskih romsko-mediteranskih vetrovih vlečejo tudi zvoki Vojvodine in Romunije. Tako podležemo čarom Phari Mamo že ob prvem poslušanju. In potem se je ne bomo kmalu naveličali. Ob reki Nil folka in etno godb, ki steče skozi moja ušesa vsak teden, tiči trdno na vrhu liste mojih najljubših plošč zadnjega meseca.

Prepričan sem, da se lahko plošča ob spodobni promociji prime tudi vseh tistih, ki romsko glasbo ponavadi pogoltnejo prek posrednikov, kakršni so Šukar ter filmi Halgato in Dom za vešanje. In prav je tako. Madžarska romska scena je potrebovala aktualen in tržno prodoren world music izdelek.

Peter Barbarič