BIG FOOT MAMA

Kaj se dogaja?

(Corona, 1997)

RES NULLIUS

Zdravo je biti divji

(Statera, 1997)

Šok? Tudi sam sem ga že prežvečil in se prepričal, da gresta ti skupini z zadnjima albumoma vsekakor skupaj. Odprite oči in še posebej ušesa! Ne zatekajte se k teoretičnemu zagovarjanju ene in druge skupine, če pa že boste zagovarjali eno ali drugo na osnovi različnih scen, iz katerih prihajata, potem nikar ne spreglejte nepovezanosti in tudi nasprotujočih si determinant slovenskega rocka. Obe plošči sta primerek dobrega slovenskega rocka. Če bosta zasedli vodilno mesto našega rockovskega mainstreama, bo prihodnost slovenskega rocka odprtejša, kvalitetnejša in tudi obetavnejša. Zagotovo več kot primeren trenutek, da si nekateri zloglasni akterji slovenskega mainstreama vzamejo čas, se pogledajo v zrcalo in se že enkrat odrečejo gnusno osladnemu nazivu rockerji!

Obe skupini sta se znašli v slovenskem rockovskem epicentru: novi Res Nullius so vanj vstopili iz bolj levega, ortodoksnega rockovskega polja in se odrekli dosedanji ostrini ter (p)ostali razpoznavna slovenska rockovska skupina, medtem ko so Big Foot Mama vanj vstopili z desne, iz bolj pop-rockovskega podnebja in okrepili podlago s kitarami. Oboji so naredili korak v središče slovenskega poljudnega rocka - zaradi rockovskega 'driva', ki ga najdemo na eni in na drugi plošči. Gre za prelomni plošči obeh skupin in srčno upam, da tudi za prelomna albuma slovenskega rocka. Big Foot Mama so zvočno obarvani zelo slovensko, medtem ko so Res Nullius postali definitivno slovenski po katarzičnem parafraziranju hrvaških Majk. Poudarjen materni jezik pri obeh izpostavlja glas, ki na trenutke žal zaduši slo instrumentalnega dela. Prav vokala namreč vodita celotna albuma in ponujata kopico spontanih poslušalčevih pripevov. To pa dela skupini komercialno zanimivejši za slovensko tržišče s kontradiktorno heterogeno slovensko rockovsko publiko; vprašanje je le, ali bosta skupini znali to izkoristiti in ali bo publika to sploh zaznala.

BIGor