FRED EAGLESMITH

Lipstick, Lies and Gasoline

(Razor and Tie, 1997)

Fred je preživel. Ni se pustil ujeti v zapleteni mehanizem glasbene industrije in ni postal od nje odvisen. Nasprotno. Konec lanskega oktobra je izdal novo ploščo Lipstick, Lies and Gasoline, ki ni le nadaljevanje plošče Drive In Movie, nagrajene z Juno Award, ampak njena nadgradnja. Podobe, ki jih je nakazal na prejšnji plošči, dobijo na novi pravi obraz. Gre za ljudi na polovici življenjske poti, ki se stežka prebijajo iz dneva v dan in jim pripada tudi sam. V ospredje postavlja njihove medsebojne odnose, vsakodnevne težave in se pri vsem tem zelo odmakne od prejšnje besedilne naravnanosti, ki je govorila o degradaciji podeželja. Te teme se dotakne le v country baladi Spookin’ The Horses. Tokrat govori o propadu povprečnega človeka, ki je že zdavnaj izgubil vero v boljši jutri. Izhod išče v alkoholu, vse to pa seveda v vodi v končni obračun s samim seboj. Tako v pesmi Drinking Too Much (izvrsten duet z Lynn Miles) opisuje, kako partner opazuje najdražjo osebo, kako se izgublja v alkoholni reki, in v pesmi Time To Get a Gun, kako želi glavni protagonist dobiti v posest orožje, da bi obračunal z vsem, kar je slabo, a mu tega zaradi odvisnosti od alkohola ne dovolijo. Zagotovo je najbolj odmevna pesem na plošči Alcohol and Pills. Gre za neposreden in zelo prefinjen napad na glasbeno industrijo in demitizacijo slave in denarja, ki ju prinaša. V to vnaša zgodbe Hanka Williamsa, Elvisa Presleyja, Janis Joplin, Grama Parsonsa in Jimija Hendrixa. Pri tem dodaja: “Alcohol and pills / it’s a crying shame / you think they might’ve been happy / with the glory and the fame / but fame doesn’t take away the pain / it just pays the bills / and you wind on alcohol and pills.” Njegova navezanost na avtomobile se kaže v pesmih 105 in Pontiac, medtem ko ploščo sklene otožna balada Water In The Fuel, o odtujenosti in razdvojenosti voznika tovornjaka, ki je stalno na poti, in njegove najdražje, ki takega načina življenja ne more zdržati. Glasba je za odtenek radikalnejša in bolj groba (pesem Bell zveni zelo “waitsovsko”) od Fredovih preteklih projektov, tudi aranžmaji so bogatejši, še vedno pa gre za splet pristnega countryja, folka in rocka. Pri ustvarjanju zvoka mu na tej plošči poleg standardnih članov skupine Flying Squirrels pomagata še Kim Deschamps in Jeff Bird.

Gregor Bauman