LAJKO FELIX

Es Zenekara

(Maskz and Rana In Fabula, 1997)

Zazvenijo štiri prazne violinske strune. V drugačni domeni popularne muzike bi se reklo "iz odprte uglasitve". Panonski blues. Srečko pritisne z vso težo na lok in preobremeni konjsko žimo. Violina težko zaječi. Potem se oglasi šepetajoči Feliksov glas: hripavi etno-Waits...

Domnevam, da je to Felixova prva avtorska muzika. Pokajoča po šivih spominov na glasbo mladosti in vplivov vajeniške dobe. V bolj neprizanesljivih časih bi utegnil dobiti samolepilno »preveč not«, danes polno mero vzpodbudnih namigov. Da naj le še išče skupnih točk, ki jih imajo muzika njegovega domačijskega zapredka in tujega bencinskega turbo pogona. Pričakovani Feliksov "zreli" plod bo najverjetneje potentna zahodnoevropska novokomponirana klasika. Se ni tako začela in razvijala pot Borisa Kovaća, s katerim je Felix preigral zrele patriture tega uveljavljenega panonskega mojstra?

Če so ljudske pesmi predolge in ponavljajo motive, so dolgočasne. Če je minimalizma, tistega šestdesetosmaškega, preveč, je vprašljiva avtorjeva invencija. Tu vmes se neredko oglasi Feliksova plunka. Kar je dobrega, je podedovano in privzgojeno "od dedov". Pa nikakor ni tako redko pri današnji skladateljski srenji, saj ji le pogum do "objavljanja" daje voljo do brezskrbnega pisanja, ki ga bere laser. Me res zanima, kje in kakšni so drugi kodi sporazumevanja med glasbeniki, ki Srečku godejo? Se izročilo prenaša ustno in je del ljudske godbe? Potem je škoda, da ni tam nekje tudi ostalo. Ne rabi ne diskov ne koncertne koncentracije. Najmanj pa not in ponavljanja iste partiture. In iz trme čakam novih, krajših domislic. Podedovanih in prepisanih iz "klasične" malhe.

SMeh