GANDAB GULIEVA

Anthologie du mugam d'Azerbaidjan, volume 8

(MCM Inedit, 1997)

ALIM QASIMOV ENSEMBLE

The Legendary Art Of Mugham

(World Network/Nika, 1997)

MALIK MANSUROV

Azerbaidjan: Le tar de Malik Mansurov

(Buda musique/Nika, 1997)

Azerbajdžan - v prevodu bojda "dežela živega ognja" - je že pred dobrim desetletjem v Evropi zanetil iskro glasbenega požara, ki se je (kakor kaže lanska obilna bera) sredi devetdesetih razplamtela v mogočen ogenj; prve plamene je sredi osemdesetih podtaknil Alim Kasimov v mali pariški dvorani Maison des Cultures du Monde, ko je vžgal deset ducatov src. Leta 1989 je v zbirki Inedit začela izhajati tudi Antologija azerbajdžanskega mugama, prvi dve plošči sta prinašali mojstra Kasimova, osma plošča antologije (zadnja, ki je izšla) pa prinaša mojstrico Gandab Gulievo. Gandab Gulieva pripada isti generaciji mugamistk kot Sakine Ismailova (peta plošča antologije) in Melek Khanom Ajubova (izid predviden za leto 1998), ima enak sloves in je prav tako solistka bakujske opere; med omenjenimi mojstricami ima menda najtoplejši in najbolj čuten glas, zato v domovini izredno cenijo njene interpretacije pesemskih besedil, saj je v petje sposobna preliti silovit občutek bolečine. Na posnetkih jo spremljata Talat Bagikhanov z godalom kemanče in Vamig Mamad Aliev z lutnjo tar; čeprav na nastopih Gandab Gulieva sama igra boben daf, kot zahteva tradicija, jo iz tehničnih snemalnih razlogov na posnetkih spremlja Bejuk Aga Muradov.

Eden največjih mugamistov, Alim Kasimov, se je po prvih korakih pri MCM in v zbirki Inedit razplamtel po številnih zahodnih založniških hišah in na odrih velikih dvoran; eden najboljših pevcev na svetu si slavo in uspeh nedvomno zasluži: njegov glas je močan, raznolik, privlačen, tehnično popoln in emocionalno nabit ter eksploziven v subtilni improvizaciji; takega Kasimova prinaša tudi nova cedejka Legendarna umetnost mugama, ki daje v primeri z antološkimi izdajami Inedit morda za kanček več prednosti pesmicam ljudskega izvora, a te so tako ali tako sestavni del azerbajdžanskih mugamov (ime za skladbo in modus); novost in presenečenje nove plošče Alima Kasimova so predvsem krajši dueti z osemnajstletno hčerjo Ferghano, katere pogum je občudovanja vreden, saj topel in prijeten ter tudi sposoben (a še ne dokončno izoblikovan in naučen) glas spaja z mugamistom mugamistov - in presenetljivo dobro; vsekakor pevka, katere razvoj in nadaljnjo pot lahko nestrpno pričakujemo.

Z Alimom Kasimovom že vse od začetka igra prijatelj in izvrsten mojster tara (zadavljene lutnje, kot jo je zaradi oblike poimenoval Curt Sach) Malik Mansurov; tokrat nas je založba Buda musique presenetila s solistično cedejko tega mojstra - presenetila zato, ker je osnova azerbajdžanskega mugama ponavadi trio pevca z dafom, godala kemanče in lutnje tar; obe glasbili se pogovarjata z glasom, z njim pojeta in ga odzvanjata, seveda je v strukturi mugama dovolj prostora tudi za solistične improvizacije vsakega od glasbil, zato plošče večinoma prinašajo tudi krajše (od 7 do 15 minut) sole obeh glasbil. Ali kot pravi Malik sam: "Smo en glasbenik v treh." Plošča streže z intimnim in vsakdanjim odnosom glasbenika in glasbila, v katerem tar razkriva skrivnosti, in čeprav tokrat ne poje s pevcem, poje čisto sam, v jasnem ognjemetu čustev in virtuoznosti, oprt na zvok dafa izpod dlani Mahmuda Salaha.

T. Capuder