IN THE WOODS

Omnio

(Misanthropy Records, 1997)

Že prvo poslušanje novega izdelka norveške blackmetalske zasedbe In The Woods da vedeti, da smo naleteli na delo, ki kliče po povzdigovanju in kazni hkrati. Po kaznovanju, urokih in črnih mašah kliče predvsem dejstvo, da je Omnio le težko opredeliti kot tipični izdelek norveškega črnega metala, kakršnega so z mrzlega severa v svet ponesli Satyricon, Burzum in še kdo. In The Woods so se z novim izdelkom izognili prevladi klaviatur, prav tako ni več vreščečih črnometalskih glasov, pač pa je petje, ki je izmenično moško in žensko, uglajeno, tako rekoč ušesu prijetno. Po urokih kliče tudi koncept skladb, ki so po večini melanholično uglašene in v povprečju dolge okoli 10 minut. Tako ni čudno, da se v posamezni skladbi zgodi vse, od stvarjenja sveta do padca človeštva in nazaj. Večkrat, če je potrebno.

Zagotovo je odstop od tipičnega norveškega črnega metala tudi dejstvo, da na celotnem albumu ni enega samega besedila v norveščini, pač pa so vsa angleška. Vendar In The Woods še zdaleč ne odstopajo od vikinške filozofije in poganskega čaščenja narave.

Skratka, tisto, kar z grenkobo polni črne duše enih, veseli druge. In prav je tako. Po tej plati je Omnio izdelek, ki utegne navdušiti številne privržence kovinarske muzike, predvsem tiste, ki prisegajo na konceptualno zahtevnejše projekte, za katere si mora poslušalec vzeti čas. Je pač tako, da nadgrajevanje trdih kitarskih rifov z mehkimi godali zdaj ne pomeni več slabega, pomilovanja vrednega. Veliko je tistih, ki so v tem in preteklem letu z izdelki dokazali, da lahko vpletanje klasične godbe - komornih in simfoničnih zasedb - tudi pri metalu pomeni dobro. Eni izmed njih so In The Woods.

S. P. Sorrow