Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: Peter Barbarič

MAURICE EL MEDIONI

Cafe Oran

(Piranha/Svet glasbe, 1996)

Njegovo zgodbo bi lahko posnel Sergio Leone. Rojen je bil v dvajsetih letih v ne preveč premožni alžirski židovski družini. Pri devetih letih je prvič sedel za klavir. Najraje je preigraval takratno francosko pop glasbo.

Ko so se leta 1942 v Oranu izkrcali Američani, jim je preprodajal alkohol in ure, zvečer pa je v njihovem baru igral skladbe po željah. Najprej je padel na boogie-woogie, postopoma pa ga je vedno bolj vleklo v kubansko glasbo. Lokalnim arabskim zvokom je prisluhnil šele kakih deset let kasneje, prav v času, ko so ga najbolj obsedali Kubanci. Tako ni nič čudnega, da je že v prvo rai zasedbo, ki se ji je pridružil kot pianist, prinesel elemente rumbe. Recept je v trenutku vžgal. Židovski lokal, v katerem je nastopal (v arabskih je vladala prohibicija!), je bil večer za večerom poln.

Pozno jeseni 1994 je bil Medioni gost berlinskih Židovskih kulturnih dni in zatem nemške turneje The Klezmatics. Leto dni kasneje je nastala njegova prva CD plošča za world music tržišče, ki je konec lanskega leta izšla pri Piranhi.

CD Cafe Oran me le utrjuje v prepričanju, da imajo židovski glasbeniki - "zabavnjaki" - do godb, s katerimi pridejo v stik, podoben odnos kot romski kolegi, se pravi, da jih vsrkavajo kot gobe in vključijo v svoje eklektične glasbene identitete. Šolski primer take židovske glasbe je klezmer, pri katerem že ne moremo več potegniti ločnice med židovsko in romsko glasbo. Medioni je seveda zavezan magrebskemu popularnoglasbenemu prostoru.

Kljub temu njegov rai ves čas lepi nase pravo romsko paleto stilov, ki nimajo z alžirskim pop obrazcem nič skupnega; ob že omenjenih severnoameriških in latinoameriških ritmih in melodijah, katerih trdna fuzija z arabskimi zvoki je postala kar Medionijev zaščitni zvočni znak, se najpogosteje srečamo še s frankofonsko obarvanim tradicionalnim jazzom, daleč najhujši šok pa doživimo, ko nam v glavo priletijo citati turško-romskega čočka, balkanskih romskih vokalnih bravur in, ne na koncu, celo klezmerja. Medioni orientalsko bogato krasi svoje tekoče kafanske vzorce. Ob boku mu stoji skrajno kompetentna ekipa: ob dveh članih Klezmatics, Franku Londonu na trobenti in Davidu Krakauerju na klarinetu, še vodja Salamat Mahmud Fadl na tolkalih, eden odtrganih britanskih etno bratov 3 Mustaphas 3 na basovski kitari, mediteranski jazzovski bobnar in maroški pevec. Cafe Oran je CD z idealno sproščeno glasbo za vroče poletne popoldneve in razposajene mediteranske večere ter lepo darilo vsem tistim, ki so prepričani, da je Atlantik varna zaščita pred križanjem godb z njegovih oddaljenih obal in imajo seveda od vsega najraje latino (ali pa rai). Play it once again, Maurice!

Peter Barbarič