MONO MEN

Have a Nice Day, Motherfucker

(Estrus, 1997)

SUGAR SHACK

Five Days Ahead Of My Time

(Estrus, 1997)

Dokaz, da ni moč ubiti vražjega rock and rolla, je pred nami! Kljub požaru, ki je uničil arhivske posnetke, umetniška dela, masterje in fonotečne materiale ter naredil za več kot 300.000 ameriških dolarjev škode bellinghamski založbi Estrus v začetku minulega leta, ostaja ta založba ena od najproduktivnejših garažno-žičastih založb devetdesetih. Med novimi izdajami, ki so sledile požaru, imata posebno mesto poslovilni album Monomen (skupine Dava Criderja, lastnika založbe Estrus) in novi dolgometražni izdelek Sugar Shack.

Monomen so v desetih letih dela prišli do pravega kultnega slovesa na svetovnem prizorišču garažnega punka. Z albumi, kot so bili Wrecker in Sin and Tonic ter album priredb Ten Cool Ones, so odpirali rockovske dimenzije, ki so pustile globoke zareze v garažni rockovski produkciji devetdesetih. Z albumom Have a Nice Day, Motherfucker se poslavljajo kot njeni glavni akterji. Prizorišča ne zapuščajo iz zdolgočasenosti, ampak zato, ker so naredili vse, kar so lahko pokazali. Na noben način se nočejo ponavljati, ravno s tem albumom so zaokrožili dosedanje delo. Še preden so končali, so nam podarili posladek, pravo malo mojstrovino! Ne gre za album The Best of Monomen, ampak za energijo, izžeto do zadnje kaplje. Iz skladbe v skladbo bruha pozitivna rock and roll energija, ki ni ne obrzdana ne razpuščena, ampak natančno takšna, kot se za dobre rockovske skladbe spodobi. Uravnovešenost Monomen od začetka do konca albuma je polna navdiha, niti za trenutek ne popustijo, ponudijo res najboljše, česar so oziroma so bili zmožni. Ne ponujajo katarzičnih spominov na pretekle albume in ne opozarjajo le na rockovsko zgodovino s priredbami skladb Radio Birdman in Zeros, ampak nas presunejo s fleksibilnostjo gibanja po rockovski zgodovini. Vez med zadnjima albumoma Monomen in Sugar Shack je producent Tim Kerr, nori, že dvajset let dejavni punk rocker, ki je s pozitivno energijo bistveno prispeval k temu, da je Teksas zadnjih dvajset let prava meka punk rocka. Ravno iz te meke prihajajo tudi Sugar Shack, skupina, ki je še pred kratkim veljala za vikend skupino, s tem albumom pa se je popolnoma predala punkrockovski dejavnosti. Že naslov albuma, parafraza naslova kultne skladbe garažnega punka šestdesetih, napove, da imamo opravka s pravo garažo. Retrospektivna energija novih Sugar Shack najde mesto ob garažnih punk skupinah šestdesetih in sedemdesetih in ob skupinah devetdesetih, to pa dela ta album brezčasen in več kot dobrodošel v sofisticiranih časih. Brez težav se prebijemo do konca albuma z grobim, ostrim in koničastim zvokom, ki nudi več kot potrebno punk zabavo. Podobno kot Monomen s poslovilnim albumom so znali narediti snov, ki bo koga šele navdušila za punk rock in komu vlila več kot nujno potrebno zaupanje v rock.

BIGor