ENRIQUE MORENTE

Omega

(Detursa, 1996)

Enrique Morente slovi kot eden najboljših pevcev zdajšnjega flamenka. Pred petimi leti, ko je umrl karizmatični Camaron de la Isla, je bil edini upravičen nasledstva tega laskavega naslova. Petinpetdesetletni cantaor iz Granade je predan pevec izjemnih glasovnih sposobnosti, v zgodovino flamenka pa bo zapisan predvsem kot ključni snovalec sodobnega zvoka, ki je brezkompromisno širil strogo začrtane meje tradicionalnega flamenka. Čeprav je za goreče aficionadose njegovo obsežno inovatorsko delo večno jabolko spora, nihče ne dvomi o predani ljubezni do poezije. Dragocen opus Morentejevega raznovrstnega repertoarja, v katerem je med drugim moč najti celo simfonična in komorna dela ter glasbo za film, gledališče in televizijo, zaznamuje doživeto prepletanje večne poezije z glasbo. Tako je tudi na plošči Omega, projektu, navdahnjenem s pesmimi F. G. Lorce in Leonarda Cohena. Da se je Morente odločil za interpretacijo njunih pesmi, ne preseneča, saj je glasba za Lorco in Cohena nepogrešljiv vir literarnega snovanja. Vendar prav ta plošča dokazuje, da to samo po sebi ni vedno dovolj. Medtem ko Morentejeve priredbe Lorcovih pesmi kljub sodobni zvočni kulisi, začinjeni s kaotičnim zvenom rockovske zasedbe, ohranjajo prvobitnost, bujno metaforiko in občutene melodije preprostih oblik andaluzijske ljudske pesmi, pa Cohen novih aranžmajev starih uspešnic ne uspe postaviti v drugačen intimni svet in jih zliti v sožitje z drugimi pesmimi na plošči.

Lili Jantol