PIXIES

Death To The Pixies

(4AD/Rough Trade Records, 1997)

Končno! Čeprav je v isti sapi potrebno dodati, da so si Pixies nedvomno zaslužili veliko več, kot je zelo prozoren best of, ki nas popelje skozi približno šest let njihovega ustvarjanja. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi v spomin na enega najbolj prodornih in samostojnih bendov druge polovice osemdesetih let izšel kovček njihovih petih plošč (Come On Pilgrim, Surfer Rosa, Doolittle, Bossanova, Trompe La Monde), skupaj z njim pa še kakšen CD neizdanih posnetkov in koncertnih nastopov. Potrebno je pripomniti, da v verziji, ki je dostopna v tujini, za ceno ene plošče dobite tudi še dodatni CD, ki je v bistvu “bootleg” njihovega nastopa v Utrechtu 25. 9. 1990 (Velouria Live).

“Pixies so razpadli. In čemu? Moje dolgočasje. To je tako, kot bi vse življenje snemal kavbojke; sčasoma si želiš, da bi posnel tudi kakšno komedijo,” je odgovoril (l. 1993) idejni vodja skupine Francis Black na vprašanje, kaj se je zgodilo s skupino - in takoj je bilo jasno, da je zgodbe o skupini konec. Vendar bostonsko četverico (v sestavi Francis Black, Kim Deal, Joey Santiago in David Lovering) zapuščina in vpliv na prihajajočo generacijo glasbenikov vedno vračata v ospredje. Njihova preprosta slika rock and rolla, brez kakršnih koli olepšav, izjemna volja in energija, ki so jo izžarevali v pesmih, so eno najlepših poglavij v sodobni zgodovini te glasbene zvrsti. Lahko bi celo rekel, da so izoblikovali svojevrsten glasbeni slog, ki ga nihče ni posnemal (oz. ni mogel posnemati), vsi pa so bili pod njegovim vplivom. Pri tem so do konca ostali zvesti svojemu poslanstvu in se niso oddaljevali od prepričanj. Šele, ko so spoznali, da je zmanjkalo zamisli ali pa so postale neprodorne, so raje razpadli, kot da bi ponavljali in s tem banalizirali svoj glasbeni vzorec. S tem so naredili največjo uslugo sebi in šele nato vsem oboževalcem. Če je človek pet in je hudič šest, bog sedem, potem so Pixies zagotovo osem ali več.

Death to the Pixies je plošča, ki glede na izbor pesmi pušča veliko manevrskega prostora in ne pokaže prave strukture njihovega ustvarjanja. Temelji predvsem na njihovih - pogojno rečeno - najbolj poslušljivih pesmih, s tem pa zamegli pravi zvok in veličino, zaradi katere je skupina prerasla v kult. Celotna naravnanost projekta je torej usmerjena k čim večji prodaji (mogoče je Francis potreboval kakšno finančno injekcijo), po drugi strani pa odpira možnost spoznavanja oz. prvi stik z njihovo glasbo generaciji, ki prihaja. Kje ste bili 25. maja 1989?

Gregor Bauman