PURPLE IVY SHADOWS

No Less The Trees Than The Stars

(Slow River Records, 1997)

Kombinacija glasbene tradicije ameriške celine, ki temelji na countryju, in vnašanja sodobnih trendov, nekoliko bolj trših kitarskih prijemov, je zadnje čase zelo uspešna formula, ki relativno hitro dvigne marsikatero skupino iz lokalnih beznic in jo predstavi občinstvu. Mednje se nedvomno uvrščajo tudi Purple Ivy Shadows, ki so po štirih izdanih singlih (istoimenskem, Circle Eye/Psychic Baby, Icicles are Echoes, Feeble/Sustance) ter sodelovanju na raznih kompilacijah izdali prvo veliko ploščo. Klasični kvartet iz Providencea (Rhode Island) je v zvok, ki so ga nekako izpilile skupine, kot so Jayhawks, Son Volt, Wilco, vnesel še dodatne hipnotične oz. atmosferske kitarske feedbacke, vse to pa oddaljil od preprostih melodičnih napevov. Pri tem so razvili svojevrsten slog. Besni kitarski vložki so odlična podlaga glasu pevca Chrisa Daltryja, ki deluje, kot bi bil nenehno pod vplivom nedovoljenih substanc ali pa pel v mikrofon, oddaljen vsaj nekaj korakov od njega. Ritem sekcija, ki je zaradi prevladujoče vloge kitar potisnjena v ozadje, učinkuje zelo suvereno in ima kljub relativni zapostavljenosti ključni pomen pri gradnji zvočne kulise skupine. Melodije so obdane z različnimi glasbenimi aspekti, s katerimi neprestano eksperimentirajo v akustični in tudi električni varianti, v sam izraz pa vnašajo razpon od mističnih, melanholičnih zvokov do popolnega hrupa. Poslušalec kar nekako dobi občutek, da so Erik, Chris, Frank in Will izšli iz različnega glasbenega okolja, sprejeli prijateljski kompromis in vnesli v skupino vsak svoj del glasbenega izročila. Nastala je (vsaj za sedaj) posrečena kombinacija, katere pravi obraz se bo pokazal šele v prihodnosti. No Less The Trees Than The Stars sicer ne prinaša revolucije na glasbenem področju; je pa povsem korekten prvenec mlade ameriške skupine, ki jo sedaj čaka težko delo: potrditi potencial tudi v prihodnje.

Gregor Bauman