SONNY SIMMONS

American Jungle

(Quest/Warner Bros./Nika, 1997)

Pihalec Sonny Simmons je zagotovo ena večjih skrivnosti sodobnega jazzovskega ustvarjanja. Je sopotnik vsega, kar se je od zgodnjih šestdesetih let do danes dogodilo pomembnega na jazzovskem prizorišču. V vsem obdobju, v katerem so se dogodile za aktualno jazzovsko ustvarjalnost zares relevantne stvari, je ostajal neopažen, odrinjen, pozabljen in ponovno odkrivan. Po letu rojstva, po rodu in po glasbeni karieri je dejanski vrstnik Johna Coltrana, Ornetta Colemana, Charlesa Mingusa in Erica Dolphyja, torej ključnih ustvarjalcev sodobnega jazza nasploh. Z njimi je bil celo kreativno povezan. A ob tem je mogoče v njegovi dosedanji karieri ločiti tri dovolj izrazita in samosvoja obdobja: zgodnje obdobje sodelovanja z omenjenimi jazzovskimi velikani kreativnega jazza, obdobje lastne ustvarjalnosti v kontekstu radikalnih rasno ozaveščenih poskusov v poznih šestdesetih ter po dolgoletni odsotnosti s prizorišča aktualno obdobje reprodukcije najbolj žlahtnega iz omenjene štiridesetletne izkušnje. Potem ko je s sodelovanji s Princem Lasho, zgodnjim prijateljem Ornetta Colemana, ter z Ericom Dolphyjem, pomembnim sodelavcem Johna Coltrana in seveda izvrstnim avtorskim glasbenikom, v prvi polovici šestdesetih zakoličil svojo ustvarjalno platformo, jo je z nekaj odličnimi ploščami v poznih šestdesetih tudi potrdil. A ob vrsti neopaznih poskusov je trajalo kar slabih trideset let, da je spet dobil priložnost. In temeljito jo je izkoristil. Po nekaj manj odmevnih albumih z začetka devetdesetih je že z albumom Ancient Ritual, izdanim leta 1994 pri založbi WEA, ki ga je posnel decembra 1993 s triom, ponovno opozoril nase, da bi nato z leta 1995 posnetim in lani izdanim albumom American Jungle dokončno utrdil svoj položaj med najbolj samosvojimi, najbolj kohezivnimi in hkrati najbolj odrinjenimi ustvarjalci sodobnega ameriškega jazza današnjih dni. Morda je paradoksalno, ker se na tem albumu instrumentalno vrača h Coltranovemu klasičnemu kvartetu (saksofon, klavir, bas in bobni), pri čemer je za basista uporabil celo enega izmed klasičnih Coltranovih basistov, Reggieja Workmana. Za povrh je posnel kar dve skladbi, ki vzpostavita osišče dogajanja na plošči povsem v razpoloženju hommagea Coltranu. Coltrane Story je seveda samo prolog k reinterpretaciji My Favorite Things, ki v Simmonsovi izvedbi leta 1995/97 zveni šokantno sveže in privlačno. Vendar je Simmons omenjeno coltranovsko jedro albuma obdal še z drugimi referenčnimi avtorskimi interpretacijami. Tako uvodna Lands of the Freaks temelji na zapuščini Rahsaana Rolanda Kirka, sledi ji Black, Blue and Purple, ki že od naslova naprej ne more skriti povezanosti z Ericom Dolphyjem. Vse predstavljene navdihovalce pa Simmons izjemno prepričljivo avtorsko povzame v osrednji - najdaljši, a tudi naslovni in sklepni - skladbi albuma American Jungle Theme, ki je zares remek delo sodobnega ameriškega jazza.

Zoran Pistotnik