Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: Rok Jurič

GIANLUIGI TROVESI, GIANNI COSCIA

Radici

(Egea, 1995)

Za Gianluigija Trovesija, veterana italijanske in evropske jazzovske scene, se zdi, kot da v zadnjih letih zmeraj bolj skrbi za to, da bi ostal z Louisom Sclavisom edini bojevnik za prestol najboljšega evropskega jazzovskega klarinetista; in ker je pri tem instrumentu izbor glasbenikov za ta naziv precej boren, lahko mirno rečemo, da sta omenjena gospoda ob Donu Byronu celo svetovna favorita. Kljub odličnosti obeh pa je med njima nekaj razlik, ki prihajajo v ospredje predvsem z zdajšnjimi izdelki Trovesija.

Že plošča Les Hommes Armes Trovesijevega okteta pred dvema letoma je pokazala, da mu med sicer precej humornimi italijanskimi jazzerji skoraj ni para - njegovo duhovito, perfidno evropsko pojmovanje etno-jazza je težko ponovljivo, in zato tako vredno. Trovesiju tudi s cedejko v duu s harmonikarjem Giannijem Coscio uspe pričarati enostavno mediteransko ozračje, v katerem si nonšalantno podajajo roke spevne italijanske kancone, humorni prebliski, sicer redke, a kljub vsemu prisotne svobodne disonance in povsod prisotno neustavljivo swinganje. To je v podobni maniri, vendar z bolj francoskim ljudskim pridihom, počel pred leti tudi Sclavis, ki pa sedaj počne tisto, kar je Trovesi počel pred leti - staplja jazz, predvsem atonalni, z novimi resnimi glasbami. Trovesi je to obdobje že doživel, ne upam si trditi, da tudi že preživel. Radici je ob Les Hommes Armes resda dober in homogen dokaz zdajšnje Trovesijeve spevno ljudske naravnanosti, vendar je Trovesi vse prevelik glasbenik, da bi si dovolil reči zadnjo besedo. Nenazadnje: pred izidom je tudi cedejka, kjer je v klarinet zapihal ob našem bobnarju Zlatku Kavčiču - bo tudi ob njem tako mediteranski, tako humoren, kot je na omenjenih cedejkah? Ali pa se bo raje zatekel h glasbenemu eklekticizmu, ki ga tako izvrstno predstavlja že mnogo let?

Rok Jurič