THE FLYING LUTTENBACHERS

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 28. 1. 1998

Eksotično govedo je obogatilo republiško favno le po zaslugi neevropsko širokosrčne blagajne ilirskobistriškega kluba. Stari klubovci, ki jim zaupa kar nekaj promoterskih veličin, so najbrž mnenja, da kaže artiklom firme Skin graft posvečati vso pozornost, in jih bodo, tudi na račun hiše, z veseljem stregli še dalje (pozor, US maple 27. 2.). Četudi je morala tokrat sreda tedna narepkati tistih 30 zanesenjakov iz revirjev, ki mejijo na italijanski Videm, Jesenice in na Reko.

V živo zabeležene, strnjene pomije simfonične minutaže cedejke so obetale res hudo uro. Po drugi strani je bil pišoči, kot tonski delavec, sila prijetno presenečen na vaji ansambla. Kot se spodobi za nojzerje, ki se družijo z japonskimi kamikaze muzikanti, so požmigali z rdečimi lučkami ojačevalcev v karate maniri: ostro, udarno, po potrebi z zadržano sapo, v sleherni ovinek pa brez diferenciala. Bobnar iz deathmetalskih krogov je pokazal nekaj prisrčno sesirjenih rafalov iz dvojnega basa in tamburina, ozvočenega pri mrežici; kitarist je paral uhlje v slidovskem slogu in v odmorih med juriši pimplal družno z basistom, ta pa je znal gnjaviti še s klarinetom. Koncert nas je zatem popeljal v čarobni svet totalitarnega kunstwerka - in za 40 minut prostor očistil vseh sledov demokracije. Trije kampeljci so kreativne sile usmerili predvsem v omenjeno pimplanje in dialoge, podobne vlečenju vrvi; borilne veščine, ki so formulirane v pesmice, so uporabili le v nuji, še to proti koncu.

Ko Evropejec ocvre kakšno noto in potegne hrup iz petnih žil, zraven nudi še vpogled v globino pristne psihične travme. Japonec se obnaša bolj prefrigano: zvočno nesnago hladnokrvno obravnava kot legitimen izrazni kod, vendar, v nasprotju z Američanom, enakopravno upošteva tudi tišine. Tako je rjutje Luttenbacherjev najbrž bolj čutečim leglo na želodec kot ekscesnost brez potrebe, močno krmilo za hormonsko pospešeno vzrejo na farmi. Ker smo slovenske kure vajene teptati pravo zemljo, smo protest trpečega ljudstva z onega sveta odobravale iz razdalje, začudene nad ozkostjo družbe, ki ji sestrice nazaj žugajo le z enakovredno omejenim izrazom. Anarhična, improvizirana mineštra nas je držala v pozoru le z dobro tempirano napetostjo. Ker je bila ta umetnost namenjena enkratni uporabi, se je kupovalo predvsem Skingraftove kompilacije, kjer plejada raznorodnih ekscesnežev odtehta filozofovo slo po globodolu.

Gregor Belušič