GARY LUCAS

Kino uho: neogibno 12, Slovenska kinoteka, Ljubljana 14. 1. 1998

Ob vseh zapisih o januarskem kinoušesnem slavju v prepolni nacionalni Kinoteki se nikomur ni zapisalo, da smo v enem večeru videli kar dva Golema. Enega na platnu v nemem nemškem ekspresionističnem filmu Golem (ki ga po mnenju občinstva menda avtor glasbe ni razumel - bog pomagaj!) in enega na odru, v redko videnem koncertu virtuoza na treh kitarah. Moč platnenega Golema, ki reši Žide, se mi je zdela nadvse podobna moči živega Golema (Žida), ki drži ves svet s tremi kitarami. Oba sta neustavljiva, dokler ju ne odklopiš.

Gary Lucas je v vsem "drugačen" od drugih. Najprej v živi spremljavi filmu, ki je samosvoja, a neki glasbeni zakonitosti zavezana partitura (saj veste, ponavljajoče se teme, veselo, žalostno, brezskrbno, napeto...), nato v spontanem koncertu, ki se je moral v radijskem prenosu slišati hudičevo izdelano: dinamično menjavanje kitar, tehnike igranja, uporaba zvočnih pomagal, izjemno raznolik repertoar, od posvetila Jeffu Buckleyju v originalni različici njegove (in Lucasove) Grace do metalskega Wagnerja in vesoljskega Suna Raja. Lucasova kitarska gracioznost je bila ves čas tako presneto fascinantna, da sem se proti koncu ujel v trenutkih dolgočasja. A kaj bi genij lahko dal več? Imel sem občutek, da se je Ljubljani izpel do konca. Mu lahko očitam? Zagotovo ne. Ostaja le večno godrnjanje izbirčnega glasbenega sladokusca, ki ne prenese, ne začuti perfekcionista. Kje so že časi Hendrixa?

Bogdan Benigar