Letnik: 1998 | Številka: 2 | Avtor/ica: Dario Cortese

MIDEM 1998

Cannes, januar 1998

Januarja se je v Cannesu spet sešla svetovna množica, ki ima opraviti z založništvom in distribucijo plošč. 32. Midem je v duhu predhodnih srečanj svetovne glasbene industrije le potrdil hitro širjenje glasbene produkcije (na račun kakovosti glasbe), s katero v kakovost usmerjene založbe skoraj ne morejo tekmovati. Ponudba glasbe na svetovnem trgu danes pomeni veliko blišča (kičaste likovne opreme CD-jev, pompozno in agresivno oglaševanje) in slabo glasbo oz. glasbo, ki mesec dni po izidu že zastara, ker na njeno mesto pride še hujši kič. Vsi so prvi, najboljši, imajo najboljše cene in so sploh naj. Kakovostnih protiuteži na srečo ne manjka, vendar se je do njih treba potruditi, ker glasba, ki je le lupina (sicer pa je nič ni) v nepazljivega obiskovalca buta malodane na vsakem koraku. Vsemogoče kompilacije, poceni izdaje, pisano oblikovani CD-ji (ki se še najslabše obnesejo za predvajanje glasbe) in podobno so le znak, da je številnim založbam pomembnejši obrat denarja, kot vsebina. Glasbena industrija zares vedno bolj postaja industrija, pri kateri se zdi založništvo nosilcev zvoka zgolj naključje; več kot polovica sodelujočih podjetij bi se prav lahko ukvarjala s povsem drugačnimi posli; lastnikom bi bilo verjetno vseeno, le da bi se dobro prodajalo. Zato se je v današnjih časih še toliko pomembneje zanesti na lastno kritičnost do ponujenega, sicer lahko ob medijskem pompu z mimobežnimi zvoki popularne glasbe hitro postaneš bebast, podobno kot če bi cele dneve presedel pred televizijskim zaslonom.

Na srečo je to le ena stran Midema, kjer se je letos štiri dni spet trla več kot desettisočglava množica. Protiutež ekspanziji kiča so številne založbe, ki sicer večinoma nimajo tako močnega propagandnega stroja, zato pa je njihov adut glasba sama. Svet se globalizira tudi po glasbeni plati, in če je bil švedski punk še do pred kratkim eksotika, je zdaj povsod resničnost vsakdana (tudi po prodaji). Tega sicer ne bi mogli trditi za jazz s Farerskih otokov ali grenlandski rock; toda povsod se nekaj dogaja, svet dobesedno brni od dobre glasbe. Vedno bolj se širita tradicionalna etnična glasba in world glasba vseh koncev sveta (samo v Franciji je več kot 20 založb etnične glasbe), in kdor hoče, lahko le ostrmi pred neizmernim bogastvom in izzivom posnetih zvokov. Zdi se, da razmere za raziskovalne ljubitelje dobre glasbe še nikoli niso bile boljše.

Sicer pa so oči zaslužka željnih založb in izvoznikov plošč še vedno uprte v Azijo (vendar so organizatorji Midema na začetku februarja zaradi “za poslovanje nestabilnih razmer” odpovedali Midem Asia, ki naj bi bil maja na Baliju), lonček pa vsaj v smislu možne prodaje pristavlja tudi Rusija. Možnosti prodaje, ki jih nudita elektronska velecesta in multimedialnost, sta drugi profitabilni temi, ki se razvijata že nekaj let, vendar so predvidevanja še precej visokoleteča, da bi soglašala z dejanskimi razmerami. Založbe načrtujejo vsemogoče načine prodaje po internetu, ki nimajo nič skupnega s sedanjo prodajo, na primer možnost izbora skladb za lastno kompilacijo, ki vam jo izdelajo in pošljejo takoj po plačilu, “online juke-box ” in podobne šale. Toda elektronska mladež se še tako zvija v porodnih krčih, da bo treba počakati še vsaj nekaj let, preden se bo pokazalo, kaj bo preživelo. Bistvene revolucije, kot kažejo izkušnje po (počasi se uresničujočih) napovedih zadnjih let, ne bo.

Največji medijski dogodek je bila razglasitev “Midem mand of the year,” ki ga je dobil Ahmet Etregun, ustanovitelj Atlantic Records. Vzrok, da je pred 50 leti ustanovil založbo, je bil preprost: tako je lahko izdajal plošče z glasbo, ki bi jo sam kupil, ampak v tistem času ni nihče hotel slišati za Johna Coltrana, Charlesa Mingusa in Ornetta Colemana (tri priljubljene Ertegunove glasbenike, ki so pri Atlantic Jazz izdali zdaj že legendarne posnetke). Nekateri drugi glasbeniki, ki so snemali pri Atlantic, so Ray Charles, Aretha Franklin, Otis Redding, na rockerskem področju pa so za založbo najpomembnejši Led Zeppelin. Danes je Atlantic ena najvidnejših ameriških glasbenih založb, znana po izvajalcih, kot so Jewel (njen prvenec Pieces of You je bil lani druga najbolje prodajana plošča v ZDA), Hootie and The Blowfish in Tori Amos.

Midem pomeni tudi živo glasbo, ki odraža približno enako razcepljenost, kot ponudba posnete glasbe. Letošnja množica nastopajočih na petih večerih je pomenila koncertne izkušnje med kubansko (Irakere, La Charanga Habanera, Chucho Valdes) in brazilsko glasbo (Ze Gomes and Andre Gomes, Jorge Ben Jor), nekoliko glasnejšimi rock koncerti (Chumbawamba, Sugar Ray), jazzom (Trio Toykeat, Prysm), klasiko (Duke Quartet, George Crumb, Alina Pogostkin) in DJ večeri (Jeff Mills). Omenjen je le manjši del nastopajočih, ki so skrbeli za krajše (ali dolgočasne) noči. Ampak po vsakodnevnem medijsko-predstavitvenem koncentratu, ki ga je ponujal Midem, se je ponoči pravzaprav bolj prilegel počitek kot podaljšanje blišča v temo.

Dario Cortese