MARC RIBOT

KUD France Prešeren, Ljubljana, 29. 1. 1998

Nekateri glasbeniki so izrazite avtorske osebnosti, nekateri so predvsem vrhunski izvajalci, nekateri združujejo oboje, nekateri vsega po malem, toda zares uspešne muzikante krasi tudi osebni izvajalski žar, nad katerim se navdušujemo konzumenti. Marc Ribot ni bogvekako pronicljiva avtorska osebnost, tudi glede tehnike obvladovanja instrumenta ni kakšen poseben virtuoz, toda premore nekaj, kar je dano le redkim: neposredno izvajalsko sproščenost in občutek za pravo mero. Tudi največji poznavalci "železnega" (ali titanskega, platinastega?) repertoarja bi na Ribotovem koncertu ne imeli težav s prepoznavanjem komadov in posameznih sekvenc. Neprestani "kje sem pa to že slišal?" spremlja Ribotov nastop, tako da se zavemo spontanega uživanja že znanega šele takrat, ko se začnemo krohotati, ali ob radovednem spremljanju česa, česar nismo še nikoli slišali (vsaj v takšni obliki ne), in ob občasni lirični zamaknjenosti med mojstrskimi (konsonantnimi in disonantnimi) akordičnimi premeti kitarista, ki je na polakustično kitaro (oz. električno kitaro z votlim trupom) igral navidez nepretenciozno, vendar vseskozi s temeljito premišljenim izborom uporabljene tehnike (skupaj s pedali in zunanjim mikrofonom). Marc Ribot je najbolj zavezan bluesu in klasičnemu jazzovskemu repertoarju, vendar tega ne obeša na velik zvon. Ko izvaja koščke Zornove The Book of Heads, se poslušalstvu opraviči, češ da tako zverižene muzike sam že ne bi igral, če je ne bi - prav takšne - zapisal avtor. V dveh delih izveden koncert, med katerim smo meditirali in se zabavali na dobrih starih kinotečnih stolih, je minil v splošno zadovoljstvo vseh. Občutek smo imeli, da tudi v zadovoljstvo težaka Ribota. (Enkratno in neponovljivo, vam povem (!!!), čeprav imam do križancev med električnimi in akustičnimi kitarami več kot preveč predsodkov - da o "klasičnem" bluesy pristopu k instrumentu sploh ne govorim.)

Rajko Muršič