Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Biofonograf 11

Stoletnik Eisenstein, 2. del

V Nemčiji dvajsetih let so - za razloček od Sovjetske zveze - filmski producentje in distributerji dovolj pogosto naročali posebne orkestrske partiture za neme filme. Sveže ustanovljena levičarska družba Prometheus Film, ki je skrbela za reden dotok sovjetskih kinskih del, se tako ni želela odreči lokalni praksi in Oklepnice Potemkin prepustiti simplifikatornim ilustratorjem. Kakor smo zapisali v prejšnji številki, so takšni mojstri za mehanično in prostodušno živo lepljenje romantičnih orkestrskih mojstrovin h katerim koli filmom dodobra uničili vtis že na moskovski svetovni premieri, ki so jo v čast dvajsetletnici pionirske revolucije leta 1905 priredili v Bolšoj teatru - 24. december 1925 je bil za Sergeja Mihailoviča Eisensteina mučen dan.

Slabšo uslugo mu je sovjetska direktiva naredila le dolgo dolgo po smrti, ko so v državnem arhivu leta 1976 skopirali novo pelikulo Oklepnice in jo sinhronizirali z najbolj spevnimi odlomki iz Šostakovičevih simfonij. Tudi Dmitrij Dmitrijevič je bil med temi posli pod rosno rušo in kljub svoji davni pianistični in kompozicijski ljubezni do nemega filma se zaživa s takšno ilustracijo zagotovo ne bi bil strinjal.

Zanesenjaki iz Prometheusa so prisluhnili Mariji Andrejevi (soprogi Maksima Gorkega) in za berlinsko premiero Oklepnice Potemkin najeli mladega, obetavnega skladatelja po imenu Edmund Meisel. Pri podpisovanju pogodbe je sodeloval občeteatrski mag Erwin Piscator, saj je imel s talentiranim neznancem že dve leti nepretrganih scenskih izkušenj. Prav iz Piscatorjeve delavnice je Meisel prinesel svoj značilno nabuhel, enoličen, rahlo revolucionarno patetičen, industrijski simfoničen zven, dasipak je Eisenstein pozneje rad zatrjeval, da je bil prav on sam tisti, ki ga je prepričal, naj piše tako. Piscator in Meisel sta sodelovala od leta 1924 do 1930, do skladateljeve prerane smrti, in se pravzaprav nenehno prepirala, saj je glasbenika silno motilo režiserjevo politično estetiziranje - bolj ko se je Piscator zapiral v filozofske sobane, raje je Meisel poudarjal ideje o funkcionalni umetnosti. Njegove partiture so bile polne močno ritmiziranih, nadzorovano disonančnih pasusov, ki jih je krepčal s pogostnimi navedki iz jazza in iz proletarskih pesmi. Rad je poudarjal montažne elemente, tako v gledališču kot pozneje pri filmu. Eisenstein je Meisla vzljubil - kot je poročal - zlasti med skiciranjem poslednje sekvence v Oklepnici, za katero si je zaželel naraščajoče napetosti, suspenza, surove ritmične igre, ki doseže vrhunec in nenadno tišino z velikanskim mednapisom, s krikom "BRATJE!!!". V tej sekvenci je Meisel združil do tedaj nemogoči dvojici - strukturiran model je soočil z melodramatsko tradicijo dotedanje kinske muzike in preplet obojega pognal do grobe prekinitve. Njegova partitura molči tistih deset sekund, preden se pojavi naslednji mednapis, ki pravi: "S polno paro naprej. Admiralova flota zasleduje križarko," za katerim sledi preprosta glasbena figura, med katero se trobente v kromatičnem gibu zavihtijo čez mašinski metrum vztrajnih preostalih in se zlijejo z njimi v eno, v samega sebe premagujoč voluminoso, ki doseže sam rob revolucionarne patetike. S podobo ali brez nje. Takšne reči so prepoznavne. In takšne reči so bile režiserju na moč všeč.

Edmund Meisel je opravil junaško delo: dvanajst dni je imel na voljo, da skomponira sedemdeset minut muzike za Oklepnico Potemkin. Uspeh na berlinski premieri in po njej je bil huronski. Ne le da se je začelo obetavno sodelovanje med režiserjem in skladateljem, pač pa je premiera pomenila tudi začetek Eisensteinove mednarodne kariere. In tudi Meisel je pokukal čez nemške meje. Samo v letu 1926 so njegovo muziko v živo izvedli približno dvestokrat v 125 nemških mestih, na Nizozemskem, v Švici, na Norveškem, v ZDA in v Argentini. V anale je šla izvedba na Švedskem, kjer je cenzura iz političnih razlogov zahtevala - in dosegla - novo montažo filma: dramaturgijo se jim je posrečilo obrniti in dobre mornarje spremeniti v nesramne hudiče, buržoazno kliko pa pokazati kot uboge, po krivici tlačene ljudi. Živa muziška izvedba je ta obrat le še potrdila. Časopisje je izmenoma hvalilo in grajalo Meislovo kompozicijo. Nekateri so bili prepričani, da je tako izvrstna, da še poudarja revolucionarne elemente, drugi so spet jeli zatrjevati, da je tako slaba, da jih izrazi šele s to slabostjo, tretji so bili prepričani, da je tako dobra, da revolucionarne elemente zniči do konca, in tako dalje in tako naprej. V Amsterdamu so vzneseno zapisali, da bi Eisenstein brez Meisla zgubil petdeset odstotkov svoje moči. Sergej Mihailovič je Meislovo glasbo slišal samo enkrat, na nesrečni projekciji, ki jo je 10. novembra 1929 pripravila Londonska filmska družba. Ko se je tedaj v IV. dejanju pokazal pomemben montažni učinek, znamenita "metafora z levom", je občinstvo zgrabil huronski smeh, saj se mu je zdela projekcija za tisti čas veliko prepočasna. Takrat so Eisensteina obsedli prvi dvomi o zglednem sodelavcu. Nikdar več nista delala skupaj. Oklepnica Potemkin in Oktober (1927/8), vročekrvno montirani drami o dveh revolucijah sta tako njuni edini skupni mojstrovini. Dokončno sta se razšla kmalu po londonskem debaklu, ko je Meisel ugotovil, da je imel Eisenstein razmerje z njegovo soprogo. Leta 1930 so Oklepnico spremenili v zvočni film. Pri Prometheusu, kjer so zanjo vodili svetovne distribucijske posle, so se odločili, da ji nasnamejo na trak naratorja, zbor in orkester. Kritika je bila zgrožena, saj so izrezali tudi vseh 130 mednapisov, ki so bili brez dvoma izvirno dognani v skladu z ritmizirano montažo. Istega leta je Edmund Meisel umrl. Eisensteinu se je kmalu pridružil Sergej Prokofjev - ne vede, da je spustil priložnost za pisanje že pred moskovsko svetovno premiero - in začelo se je dolgoletno partnerstvo, polno novih dognanj, pasti, neslutenih učinkov in priložnosti za prihodnji esej.

Meislovo slavno, prehitro pozabljeno in delno zgubljeno partituro so po dolgih rekonstrukcijah iz klavirskega vodnika, skic in osnov za salonski orkester ponovno v živo izvedli šele jeseni 1986, ko je Mlado nemško filharmonijo vodil David Shallon. Od tedaj je bilo kar nekaj izvedb, kjer je le bilo kaj denarja za več kot sedemdesetčlanski orkester. Leta 1995 je Meislovo partituro posnel na albumu (za nemško založbo Edel - 0029062EDL) švicarski dirigent, ljubljanski znanec Mark Andreas - igral je Orkester italijanske Švice iz Lugana.

Malokdo izmed številnih avtorjev nove kinske godbe si upa pisati in izvajati Potemkina. Med njimi so odlične izjeme člani Paradox Tria iz New Yorka, katerih godbo, ki pogumno ruši meje med jugoslovansko neuvrščenostjo in sovjetsko zveličavno smerjo, smo med projekcijo 23. februarja letos k sreči v živo slišali tudi v ljubljanskem klubu K4.

Miha Zadnikar