Tudi Angleži so v duši bolj črni, kot se zdi

V prejšnji številki Muske ste lahko prebrali, da južnoafriški jazz v veliki meri dolguje svojo jasno razpoznavnost ameriškemu jazzu, ki je nanj retrogradno vplival in ga oblikoval. Četudi bi potem skeptiki mogli podvomiti o 'lastni svojskosti' južnoafriškega jazza, pa je prav ta jazz kljub vsemu tista jazzovska zvrst, ki je v veliki meri oblikovala mnoge glasbe različnih okolij - najznačilnejši primer tega je angleški jazz šestdesetih in sedemdesetih let.

Evropa je v jazz resda prispevala vso svojo glasbeno tradicijo, ki jo je oblikovala in izklesala v najbolj ergonomsko formo v mnogih stoletjih srednjega in novega veka. Vsa dognanja harmonij in kontrapunkta, ki jih je na koncu najbolj umetelno z enostavnimi zakonitostmi in smernicami artikuliral veliki Johann Sebastian Bach, se zrcalijo tudi v klasičnih jazzovskih godbah, ustrezno armirana z afriškimi poliritmijami in ameriškim občutkom za stapljanje stilov. Vendar pa je kljub velikemu in čvrstemu temeljnemu kamnu, ki ga je evropska glasbena tradicija namenila jazzovskim godbam, razmah jazza v Evropi glede na Ameriko precej kasnil. S tem nikakor ne mislim, da Evropejci že v začetku stoletja niso vedeli, kaj je ragtime in kaj swing - mislim pač le to, da smo morali Evropejci kar nekaj časa čakati, da smo dobili svoj, evropski jazz. Seveda pri tem ne smemo zaobiti tistih nekaj evropskih jazzovskih glasbenikov, ki so jih tudi črnski jazzisti v Ameriki vzeli za 'svoje' - na primer Djanga Reinhardta[1] ali kasneje Stephana Grapellija, ki sta v veliki meri oblikovala tok klasičnega ameriškega jazza. Vendar pa je tisti pravi evropski jazz nastal šele v šestdesetih ali koncu petdesetih let. In ni nastal sam od sebe - tako kot je katalizator za razmah južnoafriškega jazza prišel iz Amerike, se je evropski jazz napajal iz izkušenj, ki so jih na staro celino prinesli ameriški in južnoafriški jazzerji. Če so tako Art Ensemble of Chicago s prihodom v Pariz v konici šestdesetih zaplodili jazzovsko zavest mnogim francoskim jazzerjem, je isto uspelo južnoafriškim jazzerjem, ki so prišli v še mnogo bolj konzervativno okolje, kot je bil Pariz - v London.

LONDON PRED PRIHODOM JUŽNOAFRIČANOV

Londonu jazzovska scena v šestdesetih letih nikakor ni bila neznana, vendar to jazzovsko dogajanje ni bilo tako kreativno kot na primer v Ameriki ali tudi v Parizu, ko je bil v polnem razmahu free, be-bop pa je že bil razglašen za umetnost. London je bil mnogo bližje pregovorni angleški tradiciji in konzervativnosti - jazz je tam pomenil swing, ki so ga igrali v hotelskih sobanah gospodom v frakih in damam v zgubanih dekoltejih. Poznali so tudi ragtime, neworleanska godba na pihala pa je bila za to fino okolje že kar preveč meseno plehka. Vsej konzervativnosti navkljub pa v Londonu le ni bilo tako malo mladcev, ki jim je uspelo ustvarjati jazz proti toku ustaljenega odobravanja. Nenazadnje, šestdeseta so bila obdobje, ko so bili mladi Mike Westbrook, Evan Parker, Tony Oxley, John Surman - to so pa le preveč samosvoje in uporne osebnosti, ki se tudi v svoji še tako mladostno gnetljivi glasbeni pozi ne bi mogle poistovetiti z obrtniškim načinom izvajanja takratnega londonskega jazza. Vendar pa je bilo njihovo pojavljanje omejeno na nekaj manjših klubov, ki so obstajali bolj sami zase kot pa za poslušalce. Eden takih je bil stari Ronnie Scott's na Gerrard Streetu, ki so ga po selitvi tega eminentnega kluba na Shaftesbury Avenue zasedli omenjeni mladi angleški nekonvencionalni glasbeniki, pa tudi John McLaughlin, Harry Beckett, Stan Tracey ali Tubby Hayes. Vendar pa med temi glasbeniki ni bilo pravega žara, vse dokler niso prišli v London člani zasedbe Blue Notes - Chris McGregor, Dudu Pukwana, Nick Moyake, Mongezi Feza, Johnny Dyani in Louis Moholo.

Kot mnogi drugi južnoafriški jazzerji so tudi ti zaradi naraščajočega rasnega nemira, ki ga je dokončno razplamtel pokol v južnoafriškem mestu Sharpevillu leta 1960, zapustili Južnoafriško republiko in se naselili v tujini - Evropi in Ameriki - za vso obdobje, ko je bil apartheid v tej deželi na oblasti. Z manjšimi obiski so sicer ves čas hodili v domovino, vendar le za toliko, da so ugotovili, da se stvari še niso spremenile, in so kaj hitro razočarani spet odšli.

BLUE NOTES

Blue Notes se niso našli šele v Londonu - obstajali so že v domovini, kjer so v razširjeni zasedbi pod vodstvom Chrisa McGregorja, edinega belca med njimi, posneli eno začetnih plošč južnoafriškega jazza. Zasedba je bila takrat edina resna alternativa skupini Jazz Epistles, ki si lasti primat prve črne zasedbe, ki je v južni Afriki posnela lastno vinilko. Povabilo na jazzovski festival Antibes 1964 na francoski Azurni obali pa je McGregorjevo druščino le preveč seznanilo z lahkoto ustvarjanja v nerasističnem okolju in hitro so se pustili pregovoriti sonarodnjaku Dollarju Brandu, takrat že eno leto disidentu v Švici, da raje ostanejo v Švici, kot pa se vrnejo domov. Res so v Zürichu ostali nekaj časa, vendar so kaj hitro odšli v London, kjer jih je čakal Harry Miller. Prav ta južnoafriški basist, ki se je v tistem času že močno asimiliral v takratno mlado angleško jazzovsko sceno starega Ronnie Scott'sa (v London je emigriral takoj po Sharpevillu, leta 1961, v svoj prvi bigband pa ga je takrat vključil še neznansko mladi Mike Westbrook), ima morda največje zasluge, da je angleški mladi jazz dobil z njimi nov zagon, zaradi katerega so poleteli v kreativno obzorje mnogi takratni angleški jazzisti. Pa je bila korist obojestranska - Blue Notes so v Londonu našli kreativne glasbenike, s katerimi so igrali v skoraj brezštevilnih glasbenih kombinacijah, in tako z njihovo pomočjo širili resnico o Južni Afriki in apartheidu.

Tako je nekaj let po njihovem prihodu v London nastala LP-jevka Very Urgent (Polydor) z malce spremenjeno zasedbo, saj je Nicka Moyakeja, ki ga je kmalu po prihodu v Zürich zagrabilo domotožje in je odpeketal v domovino, zamenjal tenorski saksofonist Ronnie Beer, basista Johnnya Djanija pa že omenjeni Henry Miller. Vendar pa je bila Very Urgent šele pravi začetek vpliva južnoafriškega jazza na angleške glasbenike, ki so z močnimi afriškimi ritmi podkrepljeno glasbo značilne enostavne melodike, tako drugačno od uglajenega hotelskega swinga ali radikalnega ameriškega freeja, srkali s široko odprtimi ušesi. McGregorju se je z mladimi angleškimi glasbeniki odprla možnost uresničiti davno željo po bigbandu, ki jo je v sanjah gojil že začetka šestdestih let. Tako je nastala leta 1968 skupina Brotherhood Of Breath, v kateri najdemo ob članih Blue Notes še različne angleške glasbenike več generacij - od Evana Parkerja, Alana Skidmora, Lola Coxhilla, Djanga Batesa, Keitha Tippetta do Kennya Wheelerja in Paula Rodgersa. Ker je Brotherhood of Breath obstajala skoraj vsa sedemdeseta leta in še kasneje, tudi po tistem, ko se je McGregor 1974 preselil v Francijo, je razumljiva velika variabilnost glasbenikov v zasedbi - tako je Brotherhood Of Breath nekakšen evropski ekvivalent Jazz Messengersom Arta Blakeyja, ki veljajo ob Milesovih zasedbah za valilnico mladih jazzovskih talentov.

Vendar pa tudi v Londonu, kjer so sicer imeli stalno občinstvo v starem Ronnie Scott'su in sedaj že nekaj drugih podobnih klubih, ni bilo lahko živeti od jazza, ki je bil za širše občinstvo le preveč radikalen, preveč podoben ameriškemu freeju in kot tak neprijazen do konzervativnega angleškega ušesa. Zaradi tega je ob koncu šestdesetih, še preden je McGregor oblikoval Brotherhood of Breath, odšlo nekaj članov Blue Notes z drugimi glasbeniki na ameriške turneje - Johnny Dyani in Mogezi Feza s takratnim londonskim Američanom Steveom Lacyjem[2], Dudu Pukwana pa s kvartetom pianista Boba Stuckeyja. Vendar je bila to le vmesna epizoda, saj so bili vsi člani zasedbe Blue Notes oz. kasneje Brotherhood of Breath preveč samosvoje in karizmatične osebnosti, da bi dolgo zdržali v zasedbah drugih. Vsak od njih je imel tudi lastne zasedbe, ki jih je vodil vzporedno ob vdajanju skupnim idejam v krovni Brotherhood of Breath.

Dudu Pukwana, altovski saksofonist, je vodil zasedbi Zila in Assegai. Član prve je bil takrat še neznansko mladi Django Bates, pianist in hornist, ki velik del svoje enostavne melodike kot tudi enostavne, a ne plehke ritmije dolguje temu mojstru južnoafriškega saksofona. Mongezi Feza, trobentač, je v toliki meri sooblikoval glasbeno pot Roberta Wyatta, svoj čas bobnarja legendarnih Soft Machine, da je le-ta ob njegovi smrti leta 1975 dejal, da si sploh ne predstavlja, kako bo sploh še lahko naredil kakršnokoli ploščo brez Mongezijeve inspiracije[3]. Johnny Dyani, basist, je ustanovil skupino Witchdoctor's Son, v kateri je v svojem evropskem obdobju igral tudi Don Cherry. Henrry Miller, basist, ki je nasledil Dyanija, je vodil svojo skupino Isipingo, Louis Moholo, večni bobnar zasedbe in zdajšnji edini preživeli, pa s svojo skupino Viva La Black še sedaj navdušuje jazzovske odre, in to kljub sedemdesetim letom. Da je Chris McGregor s svojo ženo Maximo tudi na kmetiji v francoski pokrajini Aquitaine ob atlantski obali zmeraj počel kakšne glasbene bedarije, pa ni treba dvomiti. Kljub vsem tem lastnim zasedbam, v katerih so vsi omenjeni južnoafriški jazzisti artikulirali svoja glasbena sporočila, pa je bila še zmeraj ves čas matična zasedba Blue Notes oz. Brotherhood of Breath tista, iz katere so črpali moč v odkritem kulturno-političnem delovanju proti apartheidu. In to so vztrajno počeli ves čas svojega ustvarjanja, kar pa je tako ali tako skupna značilnost vseh južnoafriških glasbenikov v pregnanstvu, in ne le angleške diaspore.

DEDICATION ORCHESTRA - SODOBNI REVIVAL BLUE NOTES

Ta južnoafriška jazzovska idila na angleški sceni je počasi ugašala z umiranjem članov prvotne zasedbe Blue Notes, od katerih je sedaj živ le še bobnar Louis Moholo. Prav ta je eden od glavnih motorjev projekta Dedication Orchestra, ki smo ga že večkrat omenjali. V tem nadvse številčnem bigbandu je Moholo ob umetniškem vodstvu Djanga Batesa, Keitha Tippetta, Mika Westbrooka, Kennyja Wheelerja in drugih zbral bleščeč cvetober angleške jazzovske scene z namenom, da v lastnih aranžerskih videnjih prikažejo najznačilnejše glasbe južnoafriških jazzovskih mojstrov. Da je bil odziv glasbenikov tako številčen, ni niti najmanj presenetljivo, saj so Blue Notes oz. Brotherhood Of Breath vendar tista zasedba, ob kateri je angleški jazz postal razpoznaven in kot tak ločljiv od drugih. In prav zato so se jim v Dedication Orchestri poklonili taki glasbeniki, kot so Phil Minton, Maggie Nichols, Kenny Wheeler, Django Bates, Paul Rutherford, Lol Coxhill, Evan Parker, Paul Rogers in Keith Tippett. Mnogih med njimi brez Blue Notes prav gotovo ne bi poznali. S tem pa se seveda postavi vprašanje, kakšna bi bila usoda angleškega jazza, ko ne bi v London prispeli Blue Notes. Zagotovo ne bi bil takšen, kot ga poznamo sedaj. Vendar pa pomeni Blue Notes in z njim inspirirane godbe šele začetek angleškega jazza, ki se je po tem razmahnil v široko plejado vsakršnih jazzovskih zvrsti. O teh pa bo treba kakšno še reči.

Rok Jurič

Izbrana diskografija:

THE DEDICATION ORCHESTRA - Spirits Rejoice (Ogun Records, 1992)

THE DEDICATION ORCHESTRA - Ixesha (Ogun Records, 1994)

Priporočeno branje:

Jurič R., Južnoafriška oaza jazza. Muska, februar 1998: 30-31.

[1] Da so Djangota vzeli črnski jazzerji za svojega, niti ni tako nenavadno. Django je bil namreč - cigan. In kot cigan je bil seveda bolj temnopolt kot pa belci, ki so se želeli udinjati v jazzu. Èetudi so črnci zaradi svoje barve pred belci ves čas trpeli in bili zapostavljani - in iz tega se je rodila čudovita glasba - pa so se vsaj na začetku v odnosu do belih jazzerjev obnašali popolnoma enako kot belci do njih - rasistično torej. Kasneje se je pogled obojih na srečo spremenil.

[2] Steve Lacy je eden tistih ameriških jazzerjev, ki je vzel Evropo popolnoma za svojo. Dolgo časa je živel v Parizu, nakar se je ob padcu berlinskega zidu v vsesplošni 'združitveni' euforiji preselil v Berlin, kjer je pa ostal le kratek čas. Sedaj je ponovno parižan.

[3] Vendar Wyattu tudi po Mongezijevi smrti to prav dobro uspeva. O tem si lahko preberete v Muski, November 1997 - Lili Jantol: Robert Wyatt - Otožni glas z otoka.