Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

Ubana črnina

Kdor preveč skače čez plot, jih dobi z lato po glavi

Ko smo prejšnjič po očesnem živcu konzumirali Urbano črnino, smo se naučili, da bratenje med hiphoperji in rockerji sploh ni kratkega diha, še manj pa, da je enoplastno, kar je sicer splošno mnenje površnega opazovalca dogajanj na popularnoglasbeni sceni. Tokrat bomo oko (pa tudi uho in zgodovinski spomin) uprli še na druga področja razširjanja zvočne podobe rapovske muzike.

Ker je rap - podobno kot jazz - muzika, ki se iz zaprtega “underground” kroga afroameriške skupnosti vedno bolj razširja v vse smeri, tudi mainstreamovsko komercialne, ni presenetljivo naslanjanje rapovskih mladičev na bogato jazzovsko izročilo svojih prednikov. Ker se rap vedno bolj globalizira, je jasno, da v nedrja svoje žanrske podstati spušča tudi večjo ali manjšo mero glasbenega izročila kulturnega prostora, v katerem nastaja oziroma v katerem gor rastejo njegovi protagonisti (in njih dedje). In ker je rap - radi Puff Daddyja in podobnih komercialcev - vedno bolj tudi muzika stare celine, radi medijske splošnosti in izgube jasno začrtane identitete glasbenih praks v postmodernistično-findesieclovski enolončnici, pa tudi t. i. kulturne elite, se v zadnjem času vedno pogosteje pojavljajo tudi poskusi rapperske paritve s klasično (dobesedno!) zahodnocivilizacijsko muziko. Pa pojdimo lepo po vrsti.

ALL THAT JAZZ!

Takoj ko je mlada in sveža hip hop kultura začela vase (poleg prvenstveno prisotne ulične mularije) srkati tudi na univerzah šolajoče se črnce, ja bilo jasno, da se bo spekter referenčnih vplivov v rapovski glasbi močno razširil. Če na stranski tir postavimo vse (pra)dedke rapa, izvirne mojstre, pri katerih godbi in besedah so se napajali mladi rapperji (v mislih imam The Last Poets in Gila Scotta Herrona) ter prvine funka in plesnih oblik jazza, ki bi jih lahko dlakocepec izbrskal na old-school izdelkih prve polovice osemdesetih, se obdobje fuziranja jazza in hip hopa nominalno začne tudi z njegovim največjim popularizatorjem, bostonskim poetom in Keithom Elamom, ki ga pod tem imenom pozna le še mama, ostalim pa je bolj znan po imenu Guru (Gifted Unlimited Rhymes Universal). Ko sta leta 1989 z DJ Premierom ustanovila zasedbo Gang Starr, je Guru njuno glasbo označil kot jazz-hip hop. Potrdilo je sledilo že na prvi plošči dua No More Mr. Nice Guy iz leta 1989, v obliki z jazzovskimi sampli hudo ozaljšanega komada Jazz Music, ki se je tudi besedno poklanjal tej godbi: This is the music we’re paying tribute to/they gae it to us, that’s why we give it to you. Prav ta skladba je bila osnova za kompozicijo Jazz Thang, ki sta jo Gang Starr pripravila za soundtrack Leejevega (jasno da Spikovega in ne Bruceovega) filma Mo’ Better Blues. Razlika je bila v tem, da sta k sodelovanju povabila mladega saksofonista iz klana Marsalis, Branforda. Nekaj let kasneje je Guru še radikaliziral svoj pristop k združevanju dveh svojih glasbenih ljubezni, jazza in hip hopa. Kompilaciji Jazzmatazz in Jazzmatazz II - The New Reality sta prava biblija za ljubitelje jazzy hip hopa in prava promenada eminentnih jazzovskih imen: od Donalda Byrda prek Ronnyja Jordana do Ramseyja Lewisa. Jasno - nesemplani in v živo posneti na snemanjih. Jazzovskih zgodb je od takrat v hip hopu veliko, tako resnih in s srcem predanih stvari kot zaslužkarskih pozerjev, ki čakajo na novce iz na trende padajočih japijevskih denarnic. Naštevam vam predvsem prve: drugogodbeno predstavljeni The Roots in Cornell Rochester and N.P. Boys, pa od dediščine založbe Blue Note živeči US 3, manj znani, a silno kvalitetni hiphoperji Ghetto Philharmonic in Steve Coleman and The Metrics, pa brooklynski sanjači Digable Planets, kanadski pozitivci Dream Warriors, nikakor pa ne smemo pozabiti projekta že omenjenega Branforda Marsalisa Buckhsot Lefonque. In jasno, vseh evropskih crossoverjancev in kislinskih jazzarjev, poimensko vas opozorim le na že nevarno dolgo tihe Heavy Les Wanted. Vrsta je še dolga, našteta imena pa vam zagotavljajo vsaj higienski minimum tovrstnega fonotečnega materiala.

BLAGOR MU, KDOR RODNO GRUDO IN NJE GLASBO ČASTI!

Tam, kjer se je hip hop rodil, je nastala in se razvijala tudi njegova temeljna glasbena oblika, ki jo silno popreproščeno lahko skrčimo v naslednjo definicijo: poudarjena mešanica ritmov in ponavljajoči se pasusi prepoznavnih melodičnih vzorcev. Pri zagotavljanju obeh temeljnih atributov - ritma in melodije - pa vpeljemo nov in za razvoj rapovske glasbe prelomen inštrument: sampler. Hip hop je prav zaradi njega postal ekološka, reciklirajoča glasbena zvrst. Po osnovno gradivo za recikliranje-samplanje pa ni bilo treba daleč, saj se je vse valjalo v fotrovi fonoteki - funk, disco, jazz, blues - same perle črne glasbe. S prenosom hip hopa na druga ozemlja pa so se v vlogi omenjenih našle kaj različne fotrove plate in posledično kaj različne zvočne podobe hip hopa. Lepota te muzike je v zadnjem času prav v tem, da je tako na verbalnosporočilni kot na glasbenoprodukcijski ravni globalna in lokalna obenem. Rock je za marsikaterega lokalca preveč univerzalističen, prav tako podzvrsti tehnokulture, pop produkcija pa je, za spoliranih studijskih viž in programirano minimalističnih besedil navajena ušesa, preveč zaplankana in provincialna. Pri hip hopu je drugače: Jovanotti je rapper, a iz njegove muzike in besed je takoj jasno, da je tudi Italijan, relacije pa lahko naštevamo v nedogled: IAM - Francija, Gabriel O Pensodar - Brazilija, Microphone Pager - Japonska, Positive Black Soul - Afrika, Rödelheim Hartreim Projekt - Nemčija, Tram 11 - Hrvaška, Voodoo Popaj - Srbija, Dandrough - Maribor, Klemen Klemen - Trnovo, Nedotakljivi - Bežigrad … Vsi ti in drugi povzemajo prej omenjeni prvini produciranja rapa in jih lokalizirajo z lokalnimi posebnostmi - jezikom, ki ga govorijo, ter ritmi, melodijami in inštrumentarijem, ki jih obkrožajo in nanje hote ali nehote vplivajo. Moje mnenje je, da ima hip hop neskončen zanimivostni potencial prav zaradi svoje odprtosti in posluha za vse oblike realnosti, ki ga obkroža. Biti “real” pa je v vsakem okolju drugače.

PRETIRAVANJE NI ZAŽELENO …

… pa je do njega kljub temu prišlo. In to v obliki največjega zmazka, na katerem se je kdaj slišal rapperski vokal. Zadevi je ime The Rapsody Overture in v vaše dobro upam, da mi verjamete, da se ji gre izogniti v najširšem loku. Če je v kakšni sobi kakršnakoli sled te plošče, poskrbite, da tam ne bo vas. Zgolj najbolj radovednim mazohistom je dovoljena konzumacija v skrbno pretehtanih, navzdol zaokroženih odmerkih. Zakaj gre? Kompilacija The Rapsody Overture je zgrešena že v osnovnem konceptu: evropski (v hip hopu niko-i-ništa) producent Klaus Voelker na osnovi bolj kot manj zdrajsanih oper posname dolgočasne in popolnoma neinventivne ritme, na katere potem rapajo tudi take eminence (le kaj jim je???), kot so Redman, Warren G, Onyx, Mobb Deep, LL Cool J in Xzibit. Pravijo sicer, da denar ne smrdi. V tem primeru močno zaudarja, še posebej v rapperskih nosovih. Ploščo je nemška podružnica Def Jama izdala samo za evropsko tržišče. Sumimo dvoje: a) če tole kozlanje/-rijo sliši kakšen ameriško rapperski pravoverec, bomo priča novi seriji pogrebov rapperjev, in b) ciljna skupina so evropski važiči, ki se nočejo oddaljiti od malomeščanskih smernic kulturnoglasbene vzgoje, za bahanje pred mladimi greha vrednimi štoparkami pa potrebujejo nekaj modernega. Fuj in fej. Proti vpeljevanju klasične glasbe v rap nimam nič - nenazadnje to s klavirskimi loopi že dolgo počne DJ Premier, z okusnim aranžiranjem harf, violin in celo celega orkestra pa tudi Wycleff Jean, Xzibit in Rödelheim Hartreim Projekt - a le dokler to dela kdo, ki ima vsaj nekaj izumirajoče vrline - samokritičnosti.

Število glasbenih izvirov, pri katerih se napaja hip hop je - kot ste brali v tej in prejšnji Urbani črnini - veliko. Kreativni duhovi jih bodo nedvomno našli še veliko. In prav je tako. Power and creativity to the people!!!

Napo-Lee-Tano