Zapiski s poti po ameriškem jugu (5. del)

V deželi zydeca

Na naših odrih smo slišali dva izvajalca zydeca. Stranley “Buckwheat” Dural in C. J. Chenier igrata bolj ali manj posodobljeno različico te glasbe, zato med izvajalci starinskega zydeca nimata velikega ugleda. V Lafayettu v Louisiani sem se prepričal, da je tradicija cajuna in zydeca še zelo živa. Hrana, pijača in način življenja so podrejeni tej glasbi. Najboljše plošče lahko kupite kar na kičastih stojnicah, na katerih sicer prodajajo nagačene aligatorje, kuharske knjige, pekoče krajevne začimbe in kup neuporabne navlake. Nikakor ne smete zamuditi razuzdanih klubskih večerov, ko začne po ulicah odmevati glas harmonike in perilnika in tudi najbolj neuke in nerodne turiste kar sili k plesu.

Thomasa Fieldsa sem srečal po naključju. Lee Lavergne živi v Church Pointu in že vrsto let vodi založbo Lanor Records. Tako prebrisanega glasbenega poslovneža, ki ima za nameček glasbo resnično rad, še nisem srečal. Sprejel me je v svoji prodajalni in bil sprva zelo zadržan. Ko je videl, da imam rad glasbo, pa mi je hitro začel razkrivati skrivnosti svojega dela. Govorila sva o prvi bluegrassovski izdaji založbe Lanor, nato pa mi je predstavil eno svojih zadnjih odkritij - Thomasa Fieldsa, izvajalca starinskega zydeca, ki je šele pred nekaj leti prvič stopil na glasbene odre, danes pa že sodi med najbolj vroče harmonikarje in pevce. “V zydeco sem zaljubljen že vse življenje,” je začel pripovedovati Thomas, nadobudni pevec, ki ga v svetu zydeca zaradi velikega klobuka kličejo Big Hat. “Odraščal sem ob kreolski kulturi, vendar moja starša nikoli nista igrala glasbe. Veliko ljubezen do glasbe sem očitno podedoval po stari mami po mamini strani. Vedno sem ljubil kreolsko glasbo, cajun in zydeco. Zdaj imam petdeset let, igrati pa sem začel šele pred dobrimi petimi leti. Pred kakimi tremi leti sem prišel h gospodu Leeju. Ker ima rad bolj tradicionalen zydeco, me je takoj povabil k svoji založbi. V treh letih sem bil kar uspešen, saj sem izdal eno kaseto in dve plošči. Mislim, da je bila ta glasba preprosto del mojega življenja. Moji stari starši so govorili kreolsko in tudi sam sem se najprej naučil tega jezika. Odraščal sem ob kreolski hrani in delal na polju, glasba pa je bila del mene in mojih korenin.” Ker glasbe Thomasa Fieldsa še nisem slišal, sem Leeja prosil, ali mi lahko zavrti kako skladbo. Kmalu je iz zvočnikov zadonela glasna, izključno plesu in zabavi namenjena glasba, veliko boljša od tiste, ki sta jo slovenskemu občinstvu predstavila C. J. Chenier in Buckwheat. Leeju sem pomenljivo pokimal, Thomas pa se je zadovoljno nasmehnil. Na ovitku Fieldsove plošče Louisiana Is The Place To See! sem opazil fotografijo njegove skupine, posneto v neki igralnici v Las Vegasu. Ko sem mu povedal, da imamo tudi v Sloveniji igralnico, v kateri nastopajo izvajalci zydeca, mi kar ni mogel verjeti. Zydeco pač v vsem sijaju zaživi šele ob žvenketu igralnih avtomatov. “Spomnim se dne, ko sem si kupil prvo harmoniko,” je nadaljeval zgovorni Thomas. “Z ženo sva šla v mesto in kupila si je psa. Ko sva šla mimo trgovine z glasbili, sem jo prosil, naj me počaka, da si kupim harmoniko. Zgroženo mi je odvrnila, da nepremišljeno zapravljam denar, a sem imel čisto vest. Če si je ona lahko kupila psa, zakaj si jaz ne bi smel harmonike. Vendar sem kupil napačno uglašeno harmoniko. Boozoo Chavis me je podučil, da za zydeco potrebujem harmoniko, uglašeno v C-ju. Potem sem zamenjal še nekaj glasbil, dokler mi ni Paul Harris naredil prave harmonike. Z njo snemam in nastopam. Harris me je največ naučil o zydecu, čeprav ga ljudje ne poznajo, saj ni nikoli snemal. Ta odlični harmonikar mi je povedal, da nikoli ne bom dober izvajalec zydeca, če ne bom našel svojega sloga in začel pisati svojih pesmi. Veliko sem poslušal še gospoda Clifa in Boozooja Chavisa, na koncertih pa tudi nekatere stare harmonikarje, ki nikoli niso snemali. To je zame pravi zydeco.”

Thomas Fields izvaja predvsem svoje skladbe. Piše o kreolskem načinu življenja, vsakdanjih težavah, svojih starših in velikokrat tudi o Louisiani kot lepi deželi z odlično hrano. Fieldsova glasba je resnično nekaj posebnega. Prevzela vas bo že ob prvem poslušanju in kar sami od sebe boste poiskali plesne čeveljce. Številni drugi izvajalci zydeca so skušali to glasbo posodobiti in jo približati rockovskemu občinstvu, Fields pa kot vsi veliki glasbeniki ostaja zvest svojim koreninam. “Cajun in zydeco imata iste korenine,” meni Thomas Fields. “Cajun je nekoliko bolj nagnjen h countryju in westernu, v zydecu pa je čutiti vplive bluesa in včasih celo španske glasbe. Zydeco ima praviloma močnejši ritem, sicer pa oba izvirata iz starinske kreolske glasbe. Nekoliko se razlikujeta tudi po zasedbah. Sam prisegam na klasična glasbila zydeca. To so harmonika, perilnik, bas, kitara in bobni. Ženo sem kar sam naučil igrati basovsko kitaro.”

Isti dan sem v hotelski sobi snemal mladega izvajalca cajuna za glasbeni program Radia Slovenija. Horace Trahan je še mladoleten harmonikar, zato ga je na snemanje pripeljal njegov oče. Prišla sta lepo oblečena, sveže obrita in polna značilne louisianske nagajivosti. Horace mi je zaigral nekaj lepih cajunskih melodij. Ob njegovem igranju sem začutil še eno morebitno razliko med cajunom in zydecom. Cajun lahko igra harmonikar sam, zydeco pa skoraj nunjo zahteva bogato ritmično spremljavo. To deželo morate videti in občutiti!

(Se nadaljuje. Prihodnjič: Na domu Manca Lipscomba)

Jane Weber