Tim Kerr

Med Johnom Coltrainom in Black Flag

Teksas že od nekdaj buri glasbene duhove. Ne le soparno vroče podnebje ter požiranje pejotla in močeradov, namakanih v tekilo, predvsem spontana glasbena skupnost je ena od značilnosti te zvezne ameriške države, ki je bila v prvi polovici 19. stoletja slabih deset let tudi samostojna republika. Glasba ima posebno vlogo, pomeni enega od identifikacijskih simbolov Teksačanov. Z ustvarjalnim nekonvencionalizmom in drugačnostjo vpliva na tok razvoja glasbe. Ne le zapuščina tradicije bluesa in countryja, ampak tudi rockovski žanri in odkloni so del teksaškega ponosa. Plodna domovina glasbenikov, ki so se z debelimi, črnimi črkami zapisali v zgodovino popularne godbe, kot na primer Blind Lemon Jefferson in Jimmie Rodgers, ZZ Top in Janis Joplin, Willie Nelson in Jimmie Dale Gilmore, Ornette Coleman in Ronald Shannon Jackson, z vsako novo generacijo pusti globoke sledi v glasbeni mašineriji. K tem imenom moramo(!!!) pripisati tudi Tima Kerra, ki smo ga v Muski št. 1 (oktober 96) že obdelali kot "guruja teksaškega punka".

Septembra 1978 se je v austinskem klubu Raul's s koncertom The Huns legaliziral punk v Teksasu, pa čeprav so vsi člani skupine končali v priporu, in postal del teksaške glasbene identitete. Uradna potrditev pa je prišla v 90. letih, ko je postal član ustanove The Texas Music Hall Of Fame, ki sledi glasbenemu duhu Teksasa in s podelitvijo članstva (moralno) podpre vztrajnost, delo in rezultate teksaških glasbenikov. Tim Kerr o tem pravi: "Bil sem zelo počaščen. Najprej so me predlagali, potem pa so imeli glasovanje. Pojma nimam, kdo me je predlagal, a sprejeli so me skupaj s Townesom Van Zandtom in Earnestom Tubbom. Sicer pa je na njihovem spisku zelo dolga vrsta glasbenikov - od Ornetta Colemana, Rockyja Ericksona, Janis Joplin do Boba Willsa." Vztrajnost, ljubezen in predana duša glasbi ter pozitivna drža so tisto, kar nosi Kerra po sceni že dvajset let. Za sabo ima delo po skupinah Big Boys, Poison 13, Bad Mutha Goose and The Brothers Grim, Monkeywrench in Jack O'Fire, danes pa je aktiven v garažni punkovski skupini Lord High Fixers. Z Detroitčanom Mickom Collinsom, znanem po delu v The Gories, Blacktop in The Dirt Bombs, je izpeljal garažnorockerski projekt King Sound Quartet, ki je med drugim obdelal kultno skladbo še bolj kultnega Suna Raja: "Pravzaprav je basovska linija v komadu Space is The Place pobrana od Coltraina. Glasba Johna Coltraina me vedno spravi v dobro voljo; ko jo slišim, se mi ves svet odpre do svojih skrajnih meja. Vem, da se sliši strašansko sentimentalno, a tako je." To pa je dobra iztočnica za zgodbo o odprtosti do različnih glasbenih praks ter srkanja in kopanja po le-teh in preseganje ortodoksnih norm, meja in okvirov katerega že koli žanra.

Že Big Boysi ste združevali punk energijo s funkom, rapom, pa tudi scratchali ste. S Poison 13 ste nastopali skupaj z Rokyjem Ericksonom. Z Jack O'Fire ste obdelali na primer Negative Approach na bluesovski način. Od nekdaj počneš stvari, ki ortodoksnim punkerjem niso združljive, od kod to tvoje navdušenje?

Ko sem se prvič znašel v klubu Raul's, me je popolnoma prevzelo dejstvo, da tam obstaja in živi prava skupnost. Ni bilo tako pomembno, da je na odru bend, spodaj pa množica. Vsi so bili skupaj. Pomembno je bilo, le da si kaj počel. Mi pri Big Boysih, še posebej jaz, smo še ujeli tisti prvi val punka, preden se je ta razcepil v new wave. Bistvo punka ni bila toliko muzika kot drža - delaj tisto, kar želiš delati. Treba je biti iskren, poskušati je treba spreminjati ustaljene odnose in prepričanja. Če si želiš narediti priredbo Kool and The Gang, potem jo naredi. S tem nisem imel nikoli problemov. Povsem jasno mi je, da Black Flag sploh niso tako zelo drugačni od Johna Coltraina ali Georgea Clintona. Sicer je to zelo težko razložiti, vendar pa prihajajo vsi iz iste točke. Povsem očitno je, da je to iz srca. Vse iskrene zadeve so v svojem bistvu enake. To je izvor vsega. Žalostno je, če se ljudje zaprejo v eno sceno, recimo v garažno. Poslušajo samo garažo iz 60. ali celo 80. let, potem pa se razjezijo, če se njihov garažni bend iz 80. ali celo 90. ne drži strogo tistega, kar naj bi ta muzika bila. Ljudi vedno skušam malce bolj odpreti, jim pomagati, da opazijo povezave med temi različnimi strujami.

Z Lord High Fixers poudarjate pet čutov: vid, sluh, dotik, okus in duh po revoluciji. Tudi z naslovi plošč nenehno poudarjate revolucijo, preteklost in prihodnost. Za kakšno revolucijo pravzaprav gre, ali se ti ne zdi, da so časi revolucij minili?

No, bolj gre za notranjo, duševno revolucijo. Nikar se ne pripni na eno samo stvar. Za vse, ki so vzeli za svojo samo eno stvar, pa naj bo to hard core, ska, punk rock - karkoli, je to res glasna, hrupna revolucija. Človek bi moral slediti vsem vrstam muzik, vsem smerem umetnosti, vsem usmeritvam v življenju. Če ne, zamuja veliko. Če jih bo spremljal, to še ne bo pomenilo, da mu bo veliko zadev všeč. Toda treba jih je izkusiti, vsaj malo se je treba odpreti, razsvetliti. Če se ne - bom ponovil - je žalostno, ker se ne razlikuje od gospoda bankirja, ki prebije vsak dan med 9. in 17. v banki in ves čas razmišlja samo o denarju in denarju. Dogaja se ves svet. Midva se pogovarjava po telefonu, ti v Sloveniji, jaz v Teksasu, to je noro! Ne bi smeli zamujati priložnosti. To je tisto, čemur jaz pravim revolucija, s katero bi bilo treba na novo oceniti tisto, kar delaš v življenju. In začneš lahko pri glasbi. Nekdo posluša Lord High Fixers zato, ker mu je všeč garažna muzika, a na plošči bo našel tudi obdelavo Pharoaha Sandersa. Najprej se bo moral vprašati, kdo hudiča je Pharoah Sanders. "Tega že ni v moji garažni beležki," bo rekel, potem pa pogruntal, da gre za jazzarja. Nato je lahko samo še jezen, ker se med garažo ukvarjamo še z jazzom. Lahko ali pa reče: "To je res cool, to moram čekirat!" Ista ideja je bila tudi za tistim, kar so počeli Jack O'Fire. Če so komu všeč komadi, ki jih najde na ploščah, bo, upajmo, tudi poiskal originale in pri tem našel še kaj več, kar mu je všeč, ter se tako odprl tudi za druge stvari.

Ko govoriš o muziki, velikokrat poudariš, da mora imeti dušo. Kaj je zate ta duša?

Duša je vlaganje 110 odstotkov človeka v tisto, kar dela, vsa izraznost in radost do življenja. Vsakdo ima svoje življenje, vendar pa sam svojega ne bi rad preživel kot mesečnik. Toliko stvari je, ki bi jih rad videl, storil, zato je treba hoditi in odkrivati, se truditi, da nič ne zamudiš. Vedno sem tako čutil in s časom, ko sem marsikaj izkusil, se ta občutek samo še bolj in bolj poglablja.

Osnovna načela organizacije Young Lion's Conspiracy, ki se pojavlja ob tvojem imenu nekako od Jack O'Fire naprej, so poštenost, duša, drža. Ali lahko nekoliko bolj obširno razložiš ta tri načela v odnosu do glasbe?

To so moja načela, vsakdo pa ima lahko seveda svoja, drugačna. Po moje je tako: če ti je tisto, kar počneš, všeč, potem v tem ne moreš biti na pol, ne moreš slediti tujim idealom. V stvar moraš vtakniti sebe, delati tisto, kar čutiš, stresti moraš tla. Če ti to ne uspe, mi ni prav jasno, v čem bi lahko bil keč. Poštenost je prvi pogoj za tvoja dejanja, duša je dajanje sebe v tisto "nekaj". Drža je zabava med početjem, s katerim "druge" pripravljaš do razmišljanja o sistemih, pravilih in navodilih, v katere so vpeti. Če se držiš vseh treh izhodišč, ni nobenih možnosti, da bi kdaj padel pod vpliv trendov in antitrendov.

Kako pa gledaš na današnjo pravo punk neoevforijo na čelu z Green Day

ali pa na številne punkovske skupine iz 80. let, ki se ponovno zbirajo?

Zame je "to-zdaj" popolnoma drugačen svet. Večina jih igra iz čisto drugačnih razlogov, kot smo in še danes igramo mi. Pravi underground, ki je rodil beatnike, hipije, punkerje in katerekoli druge generacije, ki še pridejo, bo vedno obstajal. Punk danes ni več del tega pravega undergrounda. Pravi underground namreč nima imena. Takoj ko določeno gibanje dobi svoje ime, dobi z njim še svoja pravila, nalepijo mu etiketo in potem mu lahko sledi vsak, ne glede na svoje prave občutke in prepričanja. Vedno pa bo obstajal tudi originalen underground, ki bo jemal politiko "no rules". Punk rock danes se mi ne zdi čisto nič drugačen od beatniškega fetiša - sončnih očal ali hipijevsko obarvanih oblačil. Postal je stil brez pravega duha in vsebine. Denar in možnost za zaslužek z glasbo v starih časih ni bil nikoli dejavnik, združeval nas je občutek skupnosti. Bili smo skupaj zaradi zabave, ustvarjalnosti, prijateljstva. In zato, da bi sem pa tja koga pripravili do razmišljanja z lastno glavo.

Spomni se časov Big Boysov, ko ste z Dicksi postavili temelje teksaške punkovske scene. Veliko skupin iz Teksasa, na primer Butthole Surfers in Jesus Lizard, vas omenja kot skupini, ki ste jih s koncerti motivirali in prepričali, da so začeli sami igrati. Kako gledaš na to, kje je skrivnost tega močnega vpliva?

No, v prvi vrsti sem počaščen. Potem pa naj povem, da smo bili eden tistih bendov, ki je vedno iskal prostor za igranje. V prvem valu, ko so igrali The Huns, Boy Problem, The Next in drugi, so bendi začeli igrati na kolidžu prek študija umetnosti ali radia, televizije in filma. Ta skupina bendov, ki je igrala nekje v letih od 77 do 79, je bila prvi bum za našo sceno. Že oni so prirejali 'partyje', na noge so postavili klub Raul's in poskrbeli, da so tam začeli organizirati koncerte. Mi smo prišli na sceno ob zatonu tega prvega vala, nekje leta 78. Prvi koncert smo imeli novembra 78. Leto kasneje so začeli The Dicks, v letih 80-81 so začeli igrati Buttholi. Morali smo biti še bolj iznajdljivi, iskali smo prostore za igranje in nenazadnje tudi spodbujali druge, da so začeli ustvarjati, da scena ne bi zamrla. Vedno smo izbrskali možnosti za igranje, razvedelo se je, da na svoje partyje vlačimo bende iz Houstona in Dallasa. Zadeva se je tako razširila, da so bendi v Teksas na špile začeli prihajati tudi iz drugih ameriških držav. Nastala je prava mreža ljudi, ki so si pomagali. Z Buttholi pa je bilo tako: igrali so po partyjih v San Antoniu, mi pa smo izvedeli, da si močno želijo igrati v Austinu. Povabili smo jih, naj pridejo, in jim obljubili koncert. V bistvu gre samo za to, da nas ni strah biti človeško bitje, ki je pripravljeno pomagati. To je po mojem tisti bistveni vpliv, ki smo ga pustili na ljudeh. "Hej, saj to ni tako težko!" in "Hej, to lahko naredimo. Dajmo!" Mislim, da ima vpliv na druge izvor tu.

Kako je živeti v Teksasu, kjer so na eni strani močni temelji tradicije bluesa in countryja, na drugi pa tako močna punkovska scena?

Razlika v Teksasu je očitna bolj kot zaradi česarkoli drugega zaradi odprtega odnosa. Teksaški bendi so pred skoraj vsemi ostalimi ameriškimi bendi v prednosti zaradi svojega odnosa, odprti so, veliko bolj nori. Vplivi bluesa in countryja so slišni zato, ker to muziko slišimo povsod, z njo rastemo. Slišni so, čeprav bendi o njih ne razmišljajo zavestno. V hardcorovskih časih, ko je bil na primer popularen kalifornijski zvok ali ko so se vsi bendi oblačili enako, zveneli kot določen bend, smo imeli v Teksasu Butthole Surfers, ki zvočno absolutno niso bili blizu Dicksom, Big Boysom ali Scratch Acid. Čeprav je bilo ogromno bendov, ki so zveneli povsem različno, smo se vsi po vrsti imeli za hardcorovce. V svojo glasbo smo sposobni zmiksati mnogo različnih stvari in jih postaviti v novo situacijo, ki jo potem že drugi etiketirajo. Ja, bendi kot so Hicoids, so znali country narediti 'cool' celo hardcorovcem. Edino pravilo pri našem početju je bilo, da ni nobenih pravil. To je člane ostalih scen zmedlo, nekateri so takrat celo ponoreli, vendar je z leti vse postalo sprejemljivo. Poleg tega si je v starih časih skorajda vsakdo želel početi nekaj čisto novega, tako da je bila uporaba "starih" elementov po definiciji nesprejemljiva. V resnici pa smo vsi črpali prav iz starih idej, le da se tega nismo zavedali, ker je bilo naše početje samo po sebi preveč zabavno, da bi se s tem ukvarjali.

Kakšno vlogo po tvoje odigrajo klubski prostori v oblikovanju določene scene, saj je Austin znan po številnih klubih?

Lahko govorim samo za Austin, ker ne vem točno, kaj se dogaja v Dallasu in Houstonu. Ti klubski prostori niti niso tako zelo pomembni. Tukaj imamo partyje, še posebej poleti. Bendi igrajo na dvoriščih, tudi na nočnih zabavah se bo vedno našel kak živ bend. Tako na primer prvi koncerti skupine Motards sploh niso bili v klubu, tudi prvi koncert Big Boysov ni bil v klubu. Potem so tu še t. i. coop-houses, kar je cel kompleks precej velikih hiš, v katerih živijo izključno študentje. Tudi tam prirejajo zabave, na katerih igrajo bendi. Klubi torej za nas niso tako zelo pomembni. Njihov trenutek napoči, ko se pogovarjamo o bendih na turneji. Če si želiš videti bende, kot so Jesus Lizard, so klubi pomembni. Drugače pa se mi zdi naša scena zaradi take situacije zdrava, folk je iznajdljiv, nikogar ne skrbi, kje bodo igrali, ali bodo igrali v EMO's ali ne ...

Je Teksas še vedno glasen?

No, ja ... V tem trenutku je malo tišji kot sicer. Tudi pri nas se nekaj časa dogaja strašansko veliko stvari, potem pa dogajanje zamre. Vedno pa se najdejo mulci, ki peljejo sceno naprej. Tako se krog sklene. V tem trenutku je zadnja velika scena, na kateri so bili glavni Inhalants, Motards in drugi njim podobni bendi, malo tišja, vendar imamo cel kup mulcev, ki se začenjajo preizkušati na zabavah: Pre-Madonas, Tigres-Negres in še nekaj drugih podobnih bendov. Zato lahko z gotovostjo trdim, da bo scena spet polno zaživela.

Vprašal bi te še o skupini Poison 13, ki velja ob U-Men, Green River in Dicksih za začetnika grungea. Ne zanima me grunge, ampak ta povezava med Teksasom in Washingtonom. Jack O'Fire ste se pojavili na singlu Seattle Vs. Austin, v Monkeywrench si igral s člani Mudhoney in U-Men iz Seattla, danes si kot član Lord High Fixers in predvsem kot producent veliko v stiku z založbama Estrus in Scooch Pooch iz te zvezne države. Kaj je torej tista vez med Teksasom in Washingtonom?

Tale zadeva je pa dokaj smešna. Imel sem prijatelja Davida, ki smo mu pravili Nobody. Ko so obstajali Big Boysi, Dicksi in bendi, o katerih sva se pogovarjala prej, ter prvo polovico delovanja Poison 13 je živel v Teksasu. Potem pa se je preselil v Seattle, kjer je bila scena precej majhna in so se med seboj vsi poznali, in jim začel vrteti plošče Big Boysov, Dicksov, Poison 13 in drugih. Seattelska scena si je nabavila plošče skupine Poison 13, in to je tista prva navezava, o kateri so Girl Trouble prvi spregovorili. Do druge navezave je prišlo, ko je David spoznal U-Men. Pripeljal jih je vse do Teksasa, kjer smo ljudje res odprti in prijazni, in jim zagotovil, da bodo imeli kje spati in igrati. U-Men so v Teksas prišli poleti, vendar se jim je pokvaril avtobus, tako da so pri Chrisu, ki je bil basist pri Big Boysih in Poison 13, ostali vse poletje. Videli so precej koncertov Poison 13, Scratch Acid in drugih s scene. Ko so se vrnili domov, so začeli delati obdelave naših komadov. Tako zadeve vidim jaz, pri tem pa mi je s svojimi pogledi na zadeve pomagal Tom iz U-Men, ki zdaj igra v Gas Huffer. Sam bi zelo težko verjel govoricam o tem, kako smo vplivali na grunge. V Teksasu Poison 13 pravzaprav nihče ni maral. Igrati smo začeli v istem času kot D.R.I., MDC in drugi podobni bendi. Mnogi so mislili, da želimo bili le novi Big Boysi (pa čeprav sami tega nismo hoteli), in nas zaradi tega niso prenašali. Drugi nas spet niso marali zato, ker smo igrali Howlin'a Wolfa in stare bluese, ostali bendi so igrali tako zelo hitro, mi pa smo bili z bluesom počasni. Na koncerte nas je hodilo gledat in poslušat 20 do 30 ljudi. Zato tem zgodbicam niti nisem mogel verjeti. Ko pa sem šel v Seattle snemat Monkeywrench, so mi vsi hiteli razlagati o povezavah, o tem, kaj naj bi se zgodilo. Zdaj mi je povsem jasno, res sem zelo počaščen. Tom mi je tudi povedal, kar je še en insiderski pogled, da U-Men oziroma on ni imel nikoli namena početi tistega, kar so počeli Poison 13, ki so igrali stare bluesovske komade, a ker smo poslušali Black Flag, smo ojačevalce odprli do konca. Blues mu je bil sicer zelo všeč, nikoli pa mu ni padlo na misel, da bi ga zmešal s takratno glasbo. Ko je videl nas, kako počnemo svoje, se mu je zjasnilo. Ko se je vrnil v Seattle, je imel inspiracijo za mnoge nove dogodivščine. Tako so mi povedali to zgodbo.

Tim Kerr ne živi od preteklosti, ampak pelje svojo kočijo naprej. Ob rednem delu v Lord High Fixers je v zadnjem času eden iskanejših producentov znotraj bolj garažasto punkrockovske scene. V preteklem letu se je izkazal z albumi skupin Makers, Quadrajets, Sugar Shack in Monomen. Njegov pristop temelji na odprtosti zvoka, pomembno mu je, da vsak inštrument zadiha zase in da je v (hrupnem) sozvočju z ostalimi inštrumentalnimi komponentami. Iz tega pa zgradi zelo celovite in zaokrožene slike posamezne skupine. Ali če parafraziramo uvodne besede Vica Mostlya v intervju s Timom Kerrom, ki si ga lahko preberete na internet na naslovu www.estrus.com/kerr.htm: 'Česar koli se dotakne, spremeni v zlato!' "Pred kratkim sem posnel skupino Gimmicks. So v redu, kot bi Scientist srečali Birthday Party. Zelo so mi všeč Countdowns, medtem ko za skupino Makers ne morem najti besed, s katerimi bi jih lahko dovolj pohvalil. Spoprijateljili smo se za vedno! Želim biti zraven, ko bodo naredili obdelavo celotnega prvega albuma Sly And The Family Stone. Potem je tu še bend Premadonnas, ki zvenijo kot totalno razkurjeni Depeche Mode. V redu je tudi bend The Sorts. Delta 72 pa hočejo, da posnamemo skupaj njihovo novo ploščo."

Zjutraj delam po 20 ur na teden kot oblikovalec v knjižnici teksaške univerze, popoldne, približno 22 ur na teden, pa oblikujem steklo, delam okna, steklene krogle in podobno. Denar sem si vedno služil z delom, tako da ta zame nikoli ni bil dejavnik pri ustvarjanju muzike ali izražanju lastnih stališč. Glasbo in umetnost ljubim, odkar vem zase, in zato niti ne razmišljam o tem, kako sem zabredel vanju. Postali sta del mene, brez kakršnegakoli poprejšnjega razmišljanja ali načrta. Zame sta samoumevni tako kot dihanje.

BIGor