Leo Records

Dve desetletji

Od vrhuške sodobnega jazza in improvizirane glasbe do vršičkov eksperimentalne in umetne glasbe.

Ko je ruski emigrant židovskega rodu Lev Fenigin prekrstil svoje ime v Leo in leta 1979 v Londonu ustanovil založbo Leo Records ter začel izdajati plošče pomembnih avantgardnih jazzovskih avtorjev in avtoric, izvajalcev in izvajalk ter improvizatorjev in improvizatork, smo veselo zastrigli z ušesi. Kako tudi ne, ko pa so se v druščini najpomembnejših evropskih in ameriških inovativnežev znašli tudi do takrat skorajda povsem izolirani sovjetski jazzovski glasbeniki in improvizatorji ter glasbenice in improvizatorke. Izdaje do takrat praktično nedostopnih posnetkov radikalnih sovjetskih glasbenikov, ki jih je Leo Fenigin prek železne zavese tihotapil po le njemu znanih poteh, so v dogajanje na evropski improvizatorski in novoglasbeni sceni - skupaj z izjemno premišljenim izborom izdaj "zahodnih" inovativnih glasbenikov in glasbenic - prinesle tisti sveži veter, ki je potem na začetku osemdesetih let temeljito prepihal takrat že nekoliko umirjajoče se dogajanje na tej sceni.

Nemška založba FMP (Free Music Production), švicarska Hat Hut in britanska Incus, deloma pa tudi Moers Music in ECM, so v sedemdesetih letih orale ledino pri izdajanju plošč evropske improvizirane glasbe. Že prve tri plošče založbe Leo Records, ki so izšle leta 1979, Song for Mother E Amine Claudine Myers, Humanplexity Keshavana Maslaka in Live In East Germany Ganelin Tria, so jasno nakazale smeri razvoja te takrat nove založbe. Zamisel Lea Fenigina je bila zelo široka, obenem pa tudi zahtevna.

Z majhno neodvisno (in nekomercialno) založbo Leo Records je nameraval graditi mostove med takratnim Vzhodom in Zahodom ter opozarjati tako na nova imena kot na glasbenike, ki so v vsej svoji karieri izvajali "zelo izvirno, inovativno in na improvizaciji temelječo novo glasbo", kar še danes ostaja zaščitni znak založbe Leo Records. Na svoji spletni strani nas Leo Fenigin pouči, da daje prednost glasbi, "ki se noče podrejati silam trga, ki se upira osredju vsakokratnih modrosti, glasbi, ki zastavlja vprašanja, spodbuja razpravo in ki generira nove ideje". V katalogu Leo Records najdemo več kot 200 naslovov CD-plošč, ki so izšle v zadnjem desetletju - med njimi je tudi precej ponatisov vinilnih izdaj, s katerimi Leo Fenigin ponovno opozarja na svoje prelomne izdaje iz osemdesetih let.

Po zatrjevanju Lea Fenigina naj rojstni kraj ne bi bil odločilen pri uvrstitvi glasbenikov v njegov izdajateljski program, ker je v ospredju izvirnost glasbe. Toda vseeno je treba dodati, da je velik del izdaj Leo Records v zgodnjih osemdesetih letih zaznamovalo prav izdajanje plošč takratnih sovjetskih glasbenikov (kasneje pa še glasbenic, kot je na primer Valentina Ponomareva). V tistem obdobju nas je kar nekaj časa nekoliko mučilo nelagodje ob dejstvu, da smo sodobno sovjetsko ustvarjalnost spremljali prek Londona in ne prek Moskve. Toda bistvena je bila glasba. Še tako zahtevni spremljevalci dogajanja na svetovni jazzovski in improvizatorski sceni so morali priznati, da je Leo Records že s prvimi desetimi izdajami postala ena od najreprezentativnejših založb tovrstne glasbe na svetu. In taka ostaja še danes, saj med izdajami Leo Records najdemo takšna imena, kot so Sun Ra, Anthony Braxton, Cecil Taylor, Ganelin Trio, Keshavan Maslak, Sakis Papadimitriou, Marilyn Crispell, Evan Parker, Reggie Workman, Sainkho Namchylak, Sergej Kurjohin, Ned Rothenberg, Joe Morris, Tibor Szemso in drugi, ter zasedbe, kot je bila radikalna Borbetomagus. Leo Records je vzela pod streho predvsem že uveljavljene glasbenike in veterane nove glasbe, medtem ko je Leo Fenigin za mlajše talente in eksperimentatorje, ki se šele prebijajo na sceno ali pa zaradi bolj radikalnih glasbenih pristopov ne morejo računati na širši uspeh, ustanovil Leo Lab, torej Leov laboratorij novih zvokov. Marsikomu prav izdaja pri založbi Leo Lab ponudi možnost preskoka iz dotlejšnje anonimnosti.

Kljub Feniginovemu izjemno ostremu nosu za to, kar je v kakem trenutku vrhunskega, je njegova založba vsaj v prvih letih delovala bolj na entuziastičen kot na komercialno znosen (kaj šele uspešen) pogon. V času, ko je šla v stečaj Recommended Records, je Fenigin v britanskem alternativnem tisku pisal obupana pisma na pomoč, saj je s svojo založbo živel dobesedno iz rok v usta. Najbolj kritično obdobje v razvoju založbe so bila pozna osemdeseta leta, ko se je nepričakovano razčesnil prej zaprti sovjetski imperij in so se glasbeniki, katerih delovanje je Fenigin dotlej redno spremljal, dobesedno raztepli po vsem svetu. Njegova velika zbirka nove glasbe iz Rusije na osmih CD-ploščah (Document: New Music From Russia - The '80s) je morda res postala labodji spev neke podzemne ustvarjalne scene (in ne znanilka velikega preobrata v glasbi v zadnjem desetletju tega stoletja, kar smo nekateri morda upali), toda na drugi strani je dala Feniginu nov zagon, ki ga je potrdil tudi z izdajo četvornega CD-boxa Conspiracy - Soviet Jazz Festival, Zürich 1989.

Toda kot da razkropitev ruskih oz. sovjetskih glasbenikov še ne bi bila dovolj. Eden od najbolj talentiranih in morda tudi najbolj inovativen improvizator ter animator sovjetskega in ruskega glasbenega dogajanja od konca osemdesetih let, Sergej Kurjohin, je 9. julija 1996 umrl zaradi raka na srcu, ker v Rusiji niso mogli zbrati kakšnih 200.000 dolarjev za zahtevno operacijo srca. Leo Fenigin se mu je lansko leto poklonil z izdajo četvornega CD-boxa z naslovom Divine Madness, v katerem najdemo večino gradiva, ki ga je Kurjohin izdal do smrti (Some Combination of Fingers and Passion, Introduction in Pop Mechanics, Popular Zoological Elements, Insect Culture), in za kakšno uro doslej še neizdane glasbe.

Na podoben način se Leo Fenigin priklanja tudi drugemu velikemu mojstru nove glasbe, saturnskemu magu Sunu Raju, ki so ga vzele zvezde v devetdesetih letih. Leo Fenigin je leta 1993 opozoril na nepredvidljivega mojstra z izdajo Arkestre skupaj s simfoničnim orkestrom na plošči Pleiades in samo z Arkestro na Friendly Galaxies (Live At Banlieues Bleues). Posthumno pa izhajajo plošče s posnetki, ki so nastali v zadnjem obdobju mojstrovega delovanja na njegovi evropski turneji (na primer mojstrovina Sun Ra And The Year 2000 Myth Science Arkestra - Live At The Hackney Empire). Vsega skupaj je izšlo šest novih CD-albumov, zadnji med njimi je bil dvojni Stardust From Tomorrow, in dva ponatisa plošč, ki sta v osemdesetih letih izšli na LP-formatu.

Ko je Fenigin v devetdesetih letih dobil stalno službo na BBC-ju, je njegova založba že prebrodila najhujše čase, tako da je v drugi polovici devetdesetih let doživela nesluten razvoj. Poleg rednih izdaj plošč evropskih in ameriških improvizatorjev in inovativnežev sodobnega jazza v okviru založbe Leo Records se je Leo Fenigin odločil ustanoviti še podružnico, ki jo je poimenoval Leo Records Laboratory, v kateri izdaja plošče s sodobno umetno glasbo, eksperimentalno in radikalno glasbo ter plošče z najrazličnejšimi vmesnimi križanci med to glasbo in glasbami, ki jih je do takrat uvrščal na spisek izdaj svoje založbe. Mar vse skupaj ne zveni nekoliko znano? Da, nekaj podobnega je pred časom naredil tudi Manfred Eicher s svojimi ECM New Series. Toda tako kot se razlikuje glasba pri Leo Records od ponudbe kataloga ECM malodane kot dan in noč (saj veste: na prvi najdemo radikalne zvočne projekte, na drugi pa tudi veliko novodobnega milozvočja), se tudi zbirka Leo Lab drastično razlikuje od ponudbe ECM New Series. Leo Lab pač prinaša bistveno bolj vznemirljivo glasbo, kar dokazujejo tudi njene izdaje z letnico 1997.

Med najprijetnejša presenečanja lanskih izdaj Leo Records sodi plošča South Wind japonsko-ameriške velike jazzovske zasedbe Satoko Fujii Orchestra, ki s svojimi zvočnimi lovkami sega vse od Magme do Rajeve Arkestre (in jih moli v vsaj še šest drugih smeri). Nobenega dvoma ni, da je Satoko Fujii novo veliko ime sodobnega jazza in jazzu sorodnih križancev, saj ga krasijo tako dobro poznavanje (in spoštovanje) tradicije kot tudi pogumne inovativne eskapade!

Glasbeniki, ki so ostali v Rusiji, so po zgledu drugih tovrstnih orkestrov ustanovili The Moscow Composers Orchestra (med njimi so mojstri, kot so Vladimir Rezitskij, Arkadij Šilkloper, Vladimir Tarasov in Vladimir Miller), katerega druga plošča Let Peremsky Dream, ki so jo posneli skupaj z izjemno vokalistko Sainkho Namchylak (prva plošča njihovega sodelovanja je bila An Italian Love Affair), opozarja na še zmeraj izjemen glasbeni potencial tega dela sveta, četudi ni mogoče govoriti o kakšni posebni ruski posocialistični glasbeni eksploziji.

To dokazujeta tudi moskovska skladatelja Aleksej Aigi in Ivan Sokolov, ki sodelujeta s kölnskima skladateljema Dietmarjem Bonnenom in Manfredom Niehausom pod imenom Russian-German Composers Quartet na plošči Not Only For ..., na kateri vsi skupaj premagujejo najrazličnejše navidezne razdalje med glasbenimi in zvočnimi svetovi. Kljub določeni sterilni artistični eksperimentalnosti v nekaterih trenutkih, je celota prav zaradi izjemne zvočne in slogovne raznolikosti dovolj dinamična, da nas ne zasiti niti ob prvem, še manj pa ob kasnejših poslušanjih.

Konceptualno bogato je scensko delo Moskva-Petuški (Moskau-Petuschki) nemškega avtorja Johna Wolfa Brennana, vendar ostaja preveč zavezan resnobnemu artističnemu minimalizmu. Tudi Lauren Newton, Joelle Léandre in Uschi Brüning se v večji zasedbi Urban Voices na plošči Not Missing Drums Project gibljejo v znanih koordinatah, ki so jih nakazali ali začrtali njihovi prejšnji samostojni in skupinski projekti.

Zelo sveže in vznemirljivo neponošeno pa zveni improvizacija štirih italijanskih glasbenikov, Christiana Alatija, Giuseppeja Ilelasija, Ruggera Radaeleja ter Domenica Sciajna na plošči Alati, Ileasi, Radaele, Sciajno ... I am surprised while it is actually happening ... Tu gre očitno za štiri mlajše glasbenike, ki so dobili svoje mesto v založniškem programu Leo Lab zaradi svoje mladosti in glasbene svežine, čeprav bi jih lahko Leo Fenigin brez slabe vesti uvrstil tudi ob bok starejšim in rutiniranim improvizatorskim kolegom v Leo Records, saj nas navdušujejo tako z nekonvencionalno rabo električne kitare kot z mojstrsko kolektivno igro, ki v nobenem trenutku ne skriva potez, kakršne narekuje sam glasbeni trenutek, v katerem nastaja.

Med lanskimi jazzovskimi in improvizatorskimi izdajami Leo Records je treba najprej opozoriti na dve plošči, na katerih najdemo izjemnega ameriškega glasbenika italijansko-židovskega rodu, rojenega v Braziliji, Iva Perelmana, ki se, v duetu s pianistom Borahom Bergmanom, na plošči Geometry predstavlja kot odličen saksofonist, medtem ko se na plošči Strings, ki jo je posnel s kitaristom Joejem Morrisom, predstavlja kot izjemno spreten improvizator na violončelu. Tudi Ivo Perelman je glasbenik, o katerem bomo še veliko slišali, saj se dobro znajde tako v čisti improvizaciji in eksperimentiranju kot v nekoliko bolj tradicionalnih pasažah.

V bolj konvencionalnih evrojazzovskih vodah se giblje The Giancarlo Nicolai Trio z gostom Johnom Tchicaijem na ponatisu skoraj deset let stare plošče The Giancarlo Nicolai Trio and John Tchicai, medtem ko prispeva piko na i zadnje Leove pošiljke ponatis izvrstnega sovjetskega jazza, ki je nastal že davnega leta 1980, Ancora Da Capo legendarnega Ganelin Tria. Takrat so morali gradivo zaradi formata LP-plošče izdati na dveh ploščah, tokrat pa lahko oba dela izvrstnega muziciranja pribaltskega tria poslušamo brez presledkov.

S temi ponatisi Leo Fenigin dokazuje, da je njegova založba v zadnjih petnajstih in več letih soustvarjala zgodovino tovrstnih godb in da smo lahko tudi danes prepričani, da vsaj nekatere izmed zgoraj naštetih plošč pomenijo vrhunec zdajšnjega trenutka v improvizatorskem, jazzovskem in sodobnoavtorskem glasbenem okolju.

Če k omenjenim dodamo še druge izdaje Leo Records v zadnjem obdobju, na primer plošče Monkey Puzzle Evana Parkerja in Neda Rothenberga, 18 Colours Laureen Newton in Joelle Léandre, Plus and Minus Sakisa Papadimitriouja in Lefterisa Agouridakisa, Compositions (Duo) Anthonyja Braxtona in Bretta Larnerja, Natives and Aliens kvarteta Evan Parker, Barry Guy, Paul Lytton in Marilyn Crispell, Boogie With the Hook Eugena Chadbourna, Elements The Michael Jefrey Stevens/Dominique Duval Quinteta in sodelovanje različnih glasbenikov in glasbenic v projektu Synergetic Phonomene III z Evanom Parkerjem in Jin Hi Kim na čelu, potem zgodbe o Leo Records ni mogoče skleniti drugače kot s superlativi - in upati, da bomo njenemu ekspanzivnemu nadaljevanju sploh še zmogli slediti.

(Poiščite Leo Records na http://www.atlas.co.uk/leorecords/ in se prepričajte sami!)

Rajko Muršič