Coleman igralec, Coleman muzik

Žrtev in njena baladna spaka

Kajpada nam je spet slast, govoriti o vrhunski godbi. Ko takole širokogrudno - prav začudujoče širokogrudno za Ljubljano - in žal v še zmeraj preredkih krogih spremljamo projekte iz serije "Radical Jewish Culture", ki izhaja pri newyorški založbi Tzadik, nikakor nočemo skrivati, kako neskončno nas privlači zlasti duhovita in razprta shema, ki dolgoročno prevprašuje dejanske in namišljene izvire, pa tudi dejansko in namišljeno sedanjost tradicionalne judovske godbe.

Pri Tzadikovih albumih (poleg "Radical Jewish Culture" so druge enote še "Composer Series", "New Japan", "Lunatic Fringe" - raj za neprilagodljive, "Tzadik Archival Series" in "Film Series"), ki jih od leta 1995 skrbno izdaja, pa zato toliko obskurneje promovira in prodaja izvršni producent John Zorn, nenehoma srečujemo odličnega skladatelja in klaviaturista (klavir, orgle, čembalo, harmonij, semplerji) pa trombonista, pevca in še kaj - Anthonyja Colemana, starega ljubljanskega znanca. Njegovo spoštovanje tradicije je prav tako brezmejno kakor strast po radikalizaciji.

Ko pregledujemo Colemanovo diskografijo, se zlahka zgubimo. Enot je podobno število kakor pri Johnu Zornu, več ko dvesto, ekipnih kombinacij (od Glenna Branca do Marca Ribota ali, vzeto ansambelsko, od Disco By Night do Selfhaters) in svetovnih popotovanj brez števila. Vendarle pa si drznemo objeti trikotnik, v katerem lahko prepoznamo najtrdnejše rudimente Colemanove godbe. Zarišemo ga s (1) "klasično" "ameriško" kompozicijsko šolo, (2) balkanskimi priučevanji in (3) aktivnim poslušanjem avantjazzovskih klavirskih mojstrov. Takšna troja izobrazba zelo lepo zapoje skoz album Sephardic Tinge (1995), eno izmed najvznemirljivejših in konciznih godb, kar jih je doslej izšlo pri Tzadiku. Izmojstrila jo je trojka Anthony Coleman (klavir), Greg Cohen (kontrabas) in Joey Baron (bobni) in skoznjo pokazala čisto pozitivno provokacijo. Osnovo za album gre iskati v Colemanovem otroštvu, v svetu njegovih sosedov na brooklynski Smith Street in, pozneje, na gornjem Broadwayu; nekje v globini srca namreč (1) čujemo pomešane dominikanske zvoke, poslednji veliki latinizirani bigbendovski hrup in salso iz sedemdesetih let; na naslednji izvedbeni stopnji se otroštvo pomakne do študijske dobe, k (2) Theloniousu Monku in Jellyju Rollu Mortonu; povrhnjica pa je vsa prepikana z (3) Zornovimi injekcijami in najžlahtnejšo možno newyorško radikalizacijo. Sephardic Tinge nahaja šamanski jazz. Coleman se namerno izogiblje klezmerju, zato pa v docela hibridni in fragmentirani zmesi najde svojo pot v sefardski svet. Pri tem je pravi pionir, saj se zdaj pa zdaj zdi, da je newyorška izrazito aškenaška, "vzhodnjaška", "jidiševska" glasbena srenja do izida njegovega tria pozabljala na svoje sefardske, "zahodnjaške", "španske" brate. Svet med zahodnim Mediteranom in Sarajevom je s ploščo Sephardic Tinge prejel svojo newyorško spominsko interpretacijo, svoje rahlo turobno, predolgo odlagano podjetje, boleč antipod klezmerskemu humorju, ki že dlje časa tako uspešno suče nit nekje med staro Poljsko in novim Izraelom.

Z nedavnim albumom I Could've Been A Drum - izšel je prav tako pri Tzadikovi "Radikalni judovski kulturi" - se je, kakor že prej za Knitting Factory Works (The Coming Great Millennium in Lobster and Friend), Coleman spet predstavil poleg svojega najboljšega prijatelja, pihalca Roya Nathansona. Tudi ta album, ki ga hočeš nočeš poslušamo kot metakompozicijo Sephardic Tinge, je čudovit zgled za premislek o razmerju med historično osnovo in slo po radikalni izvedbi. Glede na skromno opombo samih avtorjev poslušamo "lepe sefardske balade in glasne neokusne pesmi", kakor jih prezentirata "mojstra v neprilagodljivosti". Eden prihaja iz logov Jazz Passengers, drugi se pohvali s svojo skupino Selfhaters. Prav ime slednje zasedbe kaže vzeti na moč dobesedno. Anthony Coleman namreč že lep čas dosledno vztraja pri zasnovi samozatajevalnih, samosovražnih načel, pri črnih in tabuiziranih temah iz judovske zgodovine in vsakdanje prakse. Že na nominalni ravni lahko zapazimo tragikomičen pendant, kakršnega ponuja njegova oseba "velikemu modrecu", tzadiku Johnu Zornu. Zdi se namreč, ko da Coleman namerno noče biti vodja niti tedaj, kadar je v to potisnjen - svoj ego in svoje sposobnosti zmore znegirati do konca, do konceptualne žrtve - le prisluhnite na tenko njegovemu skrhanemu vokalu. Da, dejansko, če prepoznavamo v Zornu vlogo rabina, v Marcu Ribotu vlogo dvomljivca, mešugeja, potem Anthony Coleman igra zvesto žrtev. In kako izvrsten je v tem! On je kralj vseh selfhaterjev, česar niti po pomoti ne gre zamenjati s srednjeevropskim in temu primerno omahljivim statusom mazohista. Vloge selfhaterja mu ni podelil njegov izvršni producent John Zorn, ne, to vlogo si je izbral sam, kakor si jo izberejo vsi, vse, ki so povabljeni v Tzadikove projekte. Tudi v tej Zornovi spretnosti lahko razbiramo odprto shemo, radikalno, anarhistično poslanstvo brez primere. Presneto dobro je vedel in ve, koga vzeti - po možnosti takšne, ki so si že enkrat prej, v drugih konstelacijah, morda celo z njim, v prejšnjih življenjih izbrali trdne konceptualne vloge.

V "gledališču Tzadik" je prav album I Could’ve Been A Drum eno izmed teleoloških del. V njegovi žalobni, resni, do obisti presunljivi godbi slutimo misel na konec. Na več koncev. Lobster and Friend z njim izpojeta svoj dialog iz istoimenskega albuma Lobster and Friend do bolečih točk, ki jih je najostreje čutiti v človeško in muziško dognani poliritmiji in v Nathansonovih zminimaliziranih modalnih iskanjih, v visokih saksofonskih pasažah, ki zlasti v finalnem “Bluesu” zarežejo do vsakega količkaj ranljivega srca. Takšne preskušnje kajpada niso za začetnice, začetnike, kakor tudi ne dosežejo ignorantske srenje - pred nami so minute in minute težavne, dobro premišljene, pa zato nič manj intuitivne, silovite, mikavne godbe. Vsekakor pa nam je v dvojici uživati, če poznamo potovanje po imenu Sephardic Tinge. Še več, ponekod se sliši kot skrbno varovana in nikdar dognana skrivnost iz Sephardic Tinge, "tinge" in "thing" jo je brati, "stvar" in "barva" je, kakor školjka, v katere zunanji lepoti mahoma zazija neznosna praznina. Biser je bil predan skoz tradicijo, mali Anthony Coleman ga je svojčas k sreči še imel priložnost opazovati, ko je njegova soseska igrala čudaško, napol špansko, napol "jidiš" godbo, še najbolj podobno situaciji, v kateri bi bil, denimo, Thelonious Monk, če bi bil prisiljen igrati med siesto. Danes tega bisera ni več, glasbenika nam v školjko niti ne devljeta nadomestkov zanj. Raje se ubadata z vprašanjem, kaj nam je ostalo od tiste godbe, ki jo je poznala španska judovska veja in jo je torej rado poslušalo tudi multikulturno Sarajevo. Še več, postala je konstitutiv sevdalinke. Anthony Coleman ima pri Tzadiku poleg selfhaterja še dodatno, občutljivejšo nalogo - skrbeti za marginalizirane prakse vsake potencialno radikalne judovske kulture. Srečen je, kadar v tem ni tako zelo osamljen, in upati je, da bo tak tudi v nedeljo, 22. marca, zvečer, ko bo v Slovenski kinoteki najprej odigral najboljšo možno vlogo večnega Juda Ahasverja, ki s svojim prijateljem Royem Nathansonom in med naracijo pripovedi iz 30. let na Poljskem blodi po New Yorku (Sabbath In Paradise).

P.S.: Če se kdaj odpravite v New York, v downtown, na Spodnjo vzhodno stran, nikar prej ne pozabite pogledati na internet, kaj pravi Anthony Coleman o svojih tamkajšnjih priljubljenih prehranjevalnicah (http://www.webcom.com/jimp/food.html).

Miha Zadnikar