Sabat v Paradižu

Radikalno židovstvo

KUD France Prešeren, 29. januar 1998. Solo koncert newyorškega kitarista Marca Ribota - predzadnji nastop v okviru naporne petnajstdnevne evropske turneje - tik pred začetkom drugega dela. Prva polovica se je končala rahlo napeto; neki navdušeno poskakujoči Američan v prvi vrsti je Ribotovo napoved premora pospremil z vzklikom: "Ja, res ga potrebujemo!"

Preobčutljiv, izčrpan in užaljen Ribot, ki ni dojel, da poslušalec izraža vzhičenje nad njegovo glasbo, se je na pripombo ostro odzval in razgretemu poslušalcu pokazal, kje so vrata. Ko se je po zasluženem počitku spet pojavil na odru, tokrat z odpeto srajco in dobro vidno Davidovo zvezdo na prsih, nam je le kratko oznanil: "Nič več zajebavanja prijaznih fantov, zdaj bo šlo zares!" Očitno se je odločil, da nam bo, kljub utrujenosti, v drugem delu vrnil udarec. Ostalo je znano: izjemen in redko slišan glasbeni dogodek in čuten avtorski recital, ki je na trenutke presegel vsa pričakovanja. Skratka, eden od vrhuncev newyorškega predstavnika "radikalne židovske" scene. Radikalno židovski? Kaj to sploh pomeni? Je Ribot igral židovsko glasbo? Kaj je židovska glasba? Je to vsaka glasba, ki jo igrajo židovski glasbeniki? Ali morda le tista, ki črpa iz določene tradicije, kot na primer klezmer? In kaj je to židovska kultura? Kaj pomeni biti Žid? Je židovstvo pogojeno z vero? Zakaj toliko newyorških "down-town" glasbenikov uporablja židovsko ikonografijo in besednjak? Gre le za določeno glasbeno gibanje ali se za tem zaščitnim znakom skriva še kaj drugega?

Verjetno so podobna vprašanja rojila po glavi tudi nemški režiserki Claudii Heuermann, ko se je odpravila v New York, da bi raziskala židovsko identiteto. Svojo kamero (in občutljivi mikrofon) je namestila v glasbene laboratorije predstavnikov t. i. radikalne židovske kulture. Zorna je posnela na koncertu Masade v Knitting Factory in pri delu s skupino med pripravo skladbe The Sand's Share; Anthony Coleman predstavi glasbene odlomke iz projektov Selfhaters in Sephardic Tinge, slišimo tudi Krakauer Trio in skupino Hasidic New Wave. Režiserka, ki glasbenikom postavlja vprašanja v njihovih studiih in stanovanjih, v filmu uporabi le njihove odgovore. Zorn, kot ponavadi, noče odgovarjati na novinarska vprašanja in se raje se odloči, da bo pripravil filmsko partituro. Svoja razmišljanja predstavijo Anthony Coleman, Marc Ribot, David Krakauer, Michael Alpert, Andy Statman in Frank London. Sabbath in Paradise pa ni le preprost splet vprašanj in odgovorov, dodatno začinjen z glasbenimi odlomki za sladokusce. Režiserka svoje poizvedovanje dopolni z vzporedno montažo štirih zgodb. V filmu se tako prepletajo židovska ljudska pravljica, prizori iz življenja newyorške hasidske skupnosti (ortodoksna židovska verska ločina), že omenjeni glasbeni odlomki newyorških glasbenikov židovskega rodu in predstavitev njihovih pogledov na ustvarjanje in identiteto. Prvi zgodbi sta posneti v črno-beli tehniki, slednji pa v barvah. Sprva deluje taka montaža dokaj sumljivo, saj liberalni newyorški glasbeni individualisti in ultraortodoksni hasidi nimajo nič skupnega, razen morda, da se oboji prištevajo med Žide. Toda kmalu postanejo režiserkini nameni bolj jasni. Ključ za njihovo razumevanje je židovska ljudska pripovedka, pri kateri si je film izposodil tudi naslov. V filmu jo bere igralec, glavne like pa (molče) upodobijo trije newyorški glasbeniki. Sabbath in Paradise je zgodba o židovskem Tzadiku (Anthony Coleman), ki potuje naokrog brez določenega cilja. Ker se približuje sabat, židovska sveta sobota, ki jo morajo verni Židje preživeti doma, v krogu svoje družine in prijateljev, postaja Tzadik vse bolj nemiren in goreče moli, da bi našel kraj, kjer bi se lahko ustavil. Končno sreča neznanca (Roy Nathanson), ki ga povabi, da sabat preživi v njegovi družbi. Vendar neznanec Tzadika opozori, da povabilo velja samo, če je pripravljen izpolniti določen pogoj: ves čas mora molčati, ne glede na to, kar bo videl ali slišal. Potem ga odpelje v osupljivo lepo palačo, kjer se obiskovalci posvečajo obrednim pojedinam, kopelim in molitvam in poslušajo čudovito glasbo, ki jo igrajo kletzmerski glasbeniki. Osupel nad lepoto neznanega kraja in očarljivostjo stvari, ki se mu dogajajo, ga vse bolj mika, da bi začel postavljati vprašanja. Vendar si vedno znova premisli, ko se spomni na obljubo, ki jo je dal tujcu ...

Medtem se razvijajo tudi ostale tri zgodbe. Ker tečejo vzporedno, je njihov medsebojni učinek, ali bolje njihov trk, več kot očiten. Za ponazoritev nesoglasja med ortodoksno versko skupnostjo in njihovo tradicijo ter portretiranimi glasbeniki in njihovim spominom uporabi režiserka skrajni kliše radikalnega židovstva. S črno-belimi prizori dolgobradih hasidov, vedno oblečenih v temna oblačila, prikaže njihovo uniformnost. Po drugi strani je popolnoma jasno, da nimajo newyorškii glasbeniki židovskega rodu z uniformnostjo nič skupnega. Zeena Parkins, ena od najvidnejših predstavnic newyorške "radikalne židovske scene" (ki jo v filmu pogrešamo), je v decembrskem intervjuju za Musko o tem povedala: "Vsak od nas se drugače istoveti s svojim židovstvom. Kar nas torej povezuje, niso stvari, ki so nam skupne, temveč tisto, kar nas razlikuje ... kar je v bistvu dokaj neobičajen način povezovanja." Andy Statman (v filmu se ne loči od židovske čepice), ki svojo glasbo tesno povezuje z židovsko tradicijo in religijo, se na primer sprašuje, kako globoko sme glasbenik posegati v lastno tradicijo, medtem ko se zdijo ostalim glasbenikom ti pojmi dokaj relativni. Ali je klezmer povezan z religijo ali ne, je osebna odločitev vsakega posameznika, trdi Krakauer. London poudari, da tudi židovska glasba pogosto črpa različne glasbene vplive iz okolja, kjer nastaja, in opozori na odnos med kulturnim in verskim židovstvom. Pravi, da je tradicija v nenehnem oblikovanju, in podobno kot identiteta neprestano spreminja svoj pomen. Coleman se poigrava z morebitnimi pomeni pridevnika "židovski" (talmudski način zastavljanja vprašanj, ki ne pričakuje odgovorov, ali morda določen mesijanistični način razmišljanja?), medtem ko je Marc Ribot prepričan, da je identiteta - vsaj kar se njega (in njegove glasbe) tiče - stvar spominov in želja. Spomine in tradicijo nam ironično demonstrira s pomočjo svoje kitarske opreme. Med drugim nam predstavi svoj ojačevalec (kopija modela iz petdesetih in šestdesetih let), ki po njegovem "uteleša upe tistega časa" in kitaro Gibson ES225 iz leta 1962 ... Spregovori tudi o svojih željah: "Obstajajo posamezni deli židovske tradicije, ki so mi blizu v poetičnem in filozofskem smislu. ( ... ) Nočem izpostavljati tega, da sem Žid, vživim se lahko le v stvari, ki me zanimajo in so v določenem sozvočju z mano."

Medtem se ljudska pripovedba počasi izteka. V nebeški palači so se pred Tzadikovimi osuplimi očmi zvrstili kralj David in Salomon, Abraham in celo sam Mojzes. Prebirali so odlomke iz svete knjige Tore in razkrivali še nikoli slišane skrivnosti. Ko so v palači oznanili, da bo zasedel tudi Nebeški zbor pravičnosti, se Tzadik ni mogel več zadržati in je glasno izdihnil presenečeni "aaah". V istem hipu je privid izginil in Tzadik se je spet znašal sam, sredi odprtega polja.

Sabbath in Paradise se ne ukvarja le z židovsko glasbo, kulturo in identiteto, temveč tudi z željo pripadati določeni kulturi. Anthony Coleman zatrjuje, da je tudi to ena od židovskih lastnosti. Njegov duhoviti napotek poslušalcem, ki ga najdemo na ovitku CD-ja Selfhaters, pa se odlično prilega tudi filmu Claudie Heuermann: "Življenjsko pomembno za vse tiste, ki so kadarkoli občutili bolečino odtujenosti in zavrnitve - ali so to vsaj hoteli."

Sabbath in Paradiseje lani prejel nagrado PRIX DU LONG METRAGE na Mednarodnem festivalu VISIONS DU REEL v Nyonsu.

Sabbath in Paradise

Scenarij, režija, montaža in produkcija: Claudia Heuermann; nastopajo:

Michael Alpert, Anthony Coleman, David Krakauer, Frank London, Roy Nathanson, Harvey Pekar, Marc Ribot, John Zorn; snemalec: Rainer Hartmann; snemalec zvoka: Mathew Price; filmska partitura: John Zorn; ameriški producent: Jonathan Berman; 16 mm, 85 min; posnet v črno-beli in barvni tehniki, DOLBY, Nemčija-ZDA, 1997.

Koen Van Daele

Prevod: Sabina Potočki