Letnik: 1998 | Številka: 3 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Radiohead

Tisti čudni iz Oxforda

"Zdravo, zdravo, mi smo skupina Radiohead. Veseli smo, da smo vas spoznali," na vsakem koncertu ponavlja svojo prisrčno puhlico Thom Yorke, pevec tega oxfordskega kvinteta, ki je leta 1993 s svojim prvim singlom Creep začel svoj pohod na svetovno glasbeno sceno. In, ja, tudi mi smo veseli, da smo spoznali njih.

Njihovo glasbo pravzaprav. Še posebej novi album OK computer, ki ga tako kritiki kot poslušalci ne morejo prehvaliti in se ga očitno še dolgo ne mislijo naveličati. Bralci glasbene revije Q so ga izbrali za najboljši album vseh (!) časov, na šestem mestu pa se je znašel prav tako njihov The Bends. Med oba so se uvrstili albumi prekleto dobrih izvajalcev, kot so Beatles, REM, Stone Roses in Nirvana. Ja, celo vsesplošno priljubljeni in proangleški Oasis so pristali (šele) na devetem mestu … Revija Spin jih je razglasila za najboljšo skupino leta, pa tudi druge glasbene revije so njih in njihov album z veseljem uvršèale na svoje lestvice preteklega leta. In evforiji sploh ni videti konca. Ne glede na to, da je bil OK computer izdan sredi junija 1997, še vedno uživajo medijsko pozornost.

Pravzaprav pri tem velja omeniti fenomen, ki se ga Radiohead očitno ne bodo nikdar popolnoma znebili. Gre namreč za to, da se morajo njihovi albumi najprej dodobra oprašiti na policah, potem pa šele zasijejo pod medijsko lučjo in kajpak zbudijo pozornost “zahtevnih” in muhastih poslušalcev. Tako je bilo s singlom Creep, ki so ga Britanci opazili šele, ko je bil točno leto dni po prvem izidu ponovno izdan, medtem ko ga je Amerika praktično posvojila in več kot pol ameriške mularije sprva sploh ni vedelo, da so Radiohead Angleži. Podobna usoda je doletela njihov drugi album The Bends (1995). Prvi single s plošče My Iron Lung je pristal na razočarajočem 23. mestu britanske lestvice in šele osemnajst mesecev kasneje, ko je bil izdan že peti single Street Spirit, so Radiohead po dolgem času ponovno zavzeli mesto med prvih deset.

In tudi z OK Computer se je dogajalo enako. “Ko smo predstavili album naši založbi, so sprva menili, da gre za komercialni samomor,” je ob priložnosti novinarjem povedal bobnar Bob Selway. “Postalo nas je strah, kako ga bo potem sprejela šele publika.” Po zaslugi propagandne akcije njihove založbe EMI-Capitol Records se je album vendarle dokaj uspešno prodajal. Da bi poslušalce pripravili na nov izdelek, je založba še pred uradnim izidom plošče lansirala v trgovine nekaj primerkov, kar ponavadi naredijo s tistimi glasbeniki in njihovimi izdelki, ki so dokaj težko prebavljivi in nekomercialni. Ampak izjema potrjuje pravilo – in OK Computer je postal eden najbolj uspešnih in najbolj prodajanih albumov lanskega leta. Pevec in kitarist Thom Yorke, kitarista Ed O’Brien in John Greenwood, basist in (Johnov brat) Colin Greenwood in bobnar Phil Selway so tako dočakali tisto, česar se nadejajo vsi mladi nadobudni glasbeniki, kakršni so bili nekoč tudi sami.

V PETEK

Takrat, leta 1982, je vseh pet hodilo na isto srednjo šolo. Thom in Colin sta igrala v šolskem punkovskem bendu z zgovornim imenom TNT, nazadnje pa je Thom prišel na idejo, da bi sama ustanovila skupino. K sodelovanju sta pregovorila še Eda in Phila, zraven pa je želel še najmlajši od vseh, Colinov brat Jonny. Imenovali so se On a Friday in leta 1987 so imeli prvi nastop v oxfordskem lokalu Jerico’s tavern. Prvi demo posnetki so bili narejeni leta 1991, malce kasneje pa so njihovi obrazi že krasili naslovnico lokalnega glasbenega časopisa. Zdaj so že redno koncertirali po bližnjih klubih in za mlad perspektivni bend so se počasi začele zanimati tudi založbe. Morda je malce čudno, vendar so On a Friday sklenili pogodbo z megalomansko korporacijo EMI, kmalu zatem pa so svoje dolgočasno ime spremenili v Radiohead, kajpak po znani viži skupine Talking Heads Radio Head.

Leta 1992 so lahko njihovim prvim izdelkom prisluhnili tudi tisti, ki niso hodili na njihove lokalne koncerte. Vendar pa neoxfordskemu občinstvu očitno ni bilo kaj preveč do tega, da bi prisluhnilo njihovim štirim pesmicam, izdanim na EP-ju Drill. Uspehu ni pripomogel niti single Prove Yourself, ki je končal na 101. mestu britanske lestvice singlov.

Radiohead pa so imeli še vedno skritega aduta v rokavu. To je bil kajpak Creep, apatična himna generacije devetdesetih o nesamozavestnem in od samega sebe osovraženem mladcu. Thom jo zapoje tako zelo prepričljivo, da ga zlahka poistovetiš z junakom te prisrčne pesmice, za katero legenda pravi, da nekateri člani benda niso bili ravno navdušeni nad njo. Še posebej Jonnyju naj bi šla na živce in tisto škripanje s kitaro, ki sredi pesmi brutalno popači mirno vzdušje, naj bi uvedel samo zato, ker je želel pesem uničiti. Pa mu ni uspelo. Otožna izpovedna pesmica je prevzela praktično vsakogar, ki jo je slišal, in samo njej se imajo Radiohead zahvaliti, da so dobili možnost snemanja svojega prvega albuma.

Fantje niso kaj dosti razmišljali, kaj in kako bodo snemali. Pablo Honey (1993) je bil v treh tednih nared, in kot že rečeno, je postal prava uspešnica v Ameriki, kjer je bilo prodanih več kot pol milijona izvodov, medtem ko je na pol slepo britansko občinstvo album ugledalo šele leto kasneje – kajpak šele po tem, ko je evropska MTV “odkrila” Creep in ga vsake pol ure kot kost vrgla evropski mladeži, da ga je glodala in glodala in se nazadnje odločila, da je treba Pablo honey imeti tudi na domači glasbeni polici – poleg Oasis, Blur, Shed Seven in podobnimi. Radiohead so tako postali “in”.

CREEP 2

Radiohead so imeli vse možnosti, da postanejo muhe enodnevnice. Vsaj glasbenim kritikom se je zdelo, da bo to tako. Druga možnost je bila ta, da sledijo preizkušeni formuli in posnamejo Creep 2, s čimer bi jim bilo nadaljnje glasbeno zmagoslavje v komercialnem smislu sicer zagotovljeno, kvaliteta in trud, da bi ustvarili še kaj drugega kot zgolj uspešnico za eno sezono, pa bi šla po gobe. Razumljivo je torej, da se med snemanjem naslednjega albuma napetost ni in ni hotela sprostiti. Po mučnih mesecih, preživetih v studiu, ko se jim je vse, kar so novega posneli, zdelo navadno sranje, so se Radiohead raje odločili nadaljevati turnejo kot pa si še naprej puliti lase za studijskimi zidovi. Mahnili so jo kar v Avstralijo, Azijo in na Daljni vzhod, kjer so med preigravanjem tudi povsem novih komadov ponovno pridobili samozavest.

Potem je bilo vse lažje. Novi album je bil narejen v štirinajstih dnevih, njegova vsebina pa je bila vse kaj drugega kot podaljšek Creep. “Vse skupaj smo naredili zelo namerno. Ljudje so hoteli, da napišemo 'Creep 2', in nisem popolnoma prepričan, če bi ga sploh lahko napisali,” je za kanadski Toronto Sun izjavil Ed. Tako so opustili kakršnakoli pričakovanja in obrnili glavo stran od vsega, kar je dišalo po skomercializirani uspešnici s Pablo Honey.

The Bends (1995), zelo introspektiven in duhovno usmerjen album, so kritiki sprejeli nenavadno toplo. O njem so pisali tako kot o dojenčku, vendar mu 'staršev' kljub vsem hvalospevom niso mogli takoj najti. Zlasti Amerika je bila tokrat trd oreh, in to kljub temu, da so koncertirali z REM, medtem ko so se Britanci tokrat izkazali za dokaj dobrohotne. Kot rečeno, je komercialni uspeh albuma sledil šele leto in pol po izdanem albumu, zanimiva pa je bila predvsem kanadska izkušnja, kjer so koncertirali kot predskupina razvpiti Kanadčanki Alanis Morisette.

“Zabavno je bilo, hkrati pa tudi zelo surrealistično in čudno. Bili smo popolnoma odtujeni od tega, kar smo počeli. Imeli smo komade, ki so se nam samim zdeli popolnoma v redu in katerih nas ni bilo sram, potem pa je prišla ta turneja, na kateri smo morali igrati pred trinajstletnimi smrkljami,” je za Toronto Sun potožil Jonny. Kajpak smrklje niso imele pojma, kdo so Radiohead, kaj šele, da bi znale kakšen njihov komad. Vse to je fante spodbudilo k temu, da so pesmi po hitrem postopku priredili. “Vem, da zveni neumno, vendar je bilo nastopanje pred to zares ogromno sterilno množico zelo pomembno za pesmi same. Ugotovili smo, da bi morale zveneti bolj pompozno in udarno, in ko smo se vrnili v studio, smo poskušali ustvariti nov zvok, ki bi bil primeren za stadione, pri tem pa ne bi smeli zveneti kot prekleti Def Leppard.”

ŠE ZA STOPNIČKO VIŠJE

Tako so Radiohead odkrili, da je pesmi bolje zaviti v udarno in malce bolj nasilno preobleko, in tega koncepta so se držali na svojem novem albumu OK Computer, za snemanje katerega so najeli ogromno hišo v osamljeni dolini blizu Batha v Angliji, ki je, mimogrede, last slavne igralke Jane Seymour. Kot je za London Free Press povedal Jonny, je bil njihov priložnostni studio “pravo nasprotje tradicionalnemu studiu, kjer se počutiš, kot da si tisoča oseba, ki v njem snema in dela pač še eno ploščo, zraven pa te z vseh strani obkrožajo zlate plošče Status Quo ali Whitesnake in sploh nimaš občutka, da delaš kaj posebej ustvarjalnega”. Samo okolje je pozitivno vplivalo na njihovo delo in tudi zato so OK Computer poslušalci tako lepo sprejeli.

Drugi razlog za to je bil feedback, ki so ga Radiohead dobili od svojih fanov – kar je spet poglavje zase. Odločili so se namreč obiskati spletne strani, ki so bile na kakršenkoli način povezane z njimi. “Obiskali smo prav vsako stran, ki je bila namenjena nam. Najprej smo se predstavili kot Radiohead, pa potem rekli, da nismo, pa spet da smo … Prav zmedeno je bilo vse skupaj,” se spominja Jonny. Še bolj čudno pa je bilo, ko so se na spletnih straneh pojavila besedila njihovih pesmi, ki sploh še niso bile posnete. “Očitno so dobili kakšne koncertne posnetke na črno in potem preprosto zapisali tisto, kar se jim je zdelo, da Thom poje.” In če se je Thomu pri besedilih kaj zataknilo, je enostavno pogledal na internet in kakšno od teh popačenih in včasih napačno razumljenih besed preprosto ukradel.

Tehnološki napredek potemtakem v svoj prid izkoriščajo tudi Radiohead, čeprav imajo do tehnologije same dokaj dvoličen odnos, o čemer govori tudi sam naslov njihovega zadnjega albuma, ki je nastal prav spontano: “Ko smo album snemali, smo hodili po studiu kot roboti in zraven govorili: 'OK, Computer,' in pri tem je ostalo,“ razlaga Thom, ki nad računalniki ni niti malo navdušen. Po njegovem so namreč prav dolgočasni, počasni in zelo neumni, kljub temu pa priznava, da so jih Radiohead pri snemanju s pridom uporabljali, kar se kajpak pozna tudi na zvoku, ki je z vsakim njihovim novim albumom kvalitetnejši, bolj dinamičen in celovit. Čeprav so znani kot nevrotični bend s tremi kitarami, so z OK Computer tudi v tem oziru stopili stopničko višje kot že pri sicer odličnem The Bends. Njihov rezki zvok je dobil nove, boljše dimenzije, sama mešanica raličnih standardnih inštrumentov s sintetičnimi zvoki pa je tako posrečena in kvalitetna, da včasih sploh ne moreš razločiti, kateri inštrument je “na delu”.

Posrečena so seveda tudi sama Thomova besedila in vse kaže, da je Thom v svojem najduhovitejšem in najustvarjalnejšem obdobju doslej. Cinizem, odtujenost, apatija in brezizhodnost so njegove tipične poslastice, s katerimi napoji vsako še tako brezzvezno vrstico (ambition makes you look very ugly/Kicking squealing Gucci little piggy – Paranoid Android), pri tem pa se mu posreči tudi kakšna parodija, ki si jo je na primer privoščil pri komadu Airbag, kjer v refrenu prepeva “last night an airbag saved my life”, v katerem zlahka prepoznamo disko mega uspešnico osemdesetih let skupine InDeep Last night the DJ saved my life.

Nekoč DJ, danes že kar airbag, o katerem pred petnajstimi leti ljudje niso vedeli še ničesar; tehnološkemu napredku očitno ni videti ne konca ne kraja. In tudi album sam je na neki način namenjen tej temi, namreč učinkom človekove odtujenosti v postmodernem in postindustrijskem svetu, prepredenem s tehnologijo, od katere smo postali skorajda popolnoma odvisni. Človekova spiritualna stran je tako podrejena digitalnim storitvam in zmožnostim raznih mašinerij. Tudi sam naslov OK Computer je v resnici zelo resignirana in grozljiva fraza, ki govori o človekovi podrejenosti in vdanosti, pa tudi o vse večji zaupljivosti, ki jo ljudje čutimo do računalnikov.

Kot rečeno, pa Radiohead kljub tej depresivni, skrb zbujajoči in še kako realni temi uspevajo biti še vedno duhoviti. To so dokazali tudi s svojim videospotom za prvi single z albuma. Gre za Paranoid Android, ki je nekakšen glasbeni kolaž različnih idej. Vizualna animirana stvaritev (ki je bila mimogrede nagrajena z MTV Video Music Award) švedskega režiserja Magnusa Carlssona v šestih minutah in pol s pomočjo v Britaniji popularnih stripovskih junakov Robina in Benjija pove zgodbo o nasilju, v katero so vpleteni prepotentni diplomat, vesoljček, nekaj morskih deklic, ki razkazujejo svoje oprsje, in enormne količine alkohola. Kreativni in izredno duhovit spot (beri: risanka) pa zaradi na pol nagih morskih deklic seveda ni šel mimo cenzure. Na MTV so ga sicer dva tedna predvajali “nedotaknjenega”, vendar le zato, ker je bila ženska, odgovorna za cenzuro na MTV, bolna. Kakor hitro je ozdravela, pa je bradavičke morskih deklic v spotu prekrila prečudna meglica …

“Smešno, ljudje imajo toliko proti prsnim bradavičkam, ne moti pa jih, če moškim sekajo ude,” je novinarjem potožil Thom. “ONI lahko uporabijo seks za vse, v videospotih pa ga ne sme biti.”

SAJ JE SAMO PLOŠČA

Če se vam zdi, da takšne in podobne izjave kažejo na negativen odnos do medijev, se niste zmotili. Radiohead so vse prej kot napihnjene zvezde, ki bi s pridom izkoriščale katerikoli medij, samo da bi bili v središču pozornosti. “Dovolj težav imam že s samimi intervjuji, kaj šele, da bi se ubadal s tem, kako bi bili videti veličastnejše, “ je za Toronto Sun izjavil Thom. “Kar smešno je, kar zdaj pišejo o nas. Sicer je to dobro in lepo, vendar vseeno malce neumno. Saj gre samo za ploščo ...”

Podobno bedasto se mu je zdelo tudi nenehno rokovanje z vsemogočimi ljudmi, ki so jih Radiohead očarali na svoji ameriški turneji. Vse skupaj je bilo za Thoma že malce bolno, pa si je dečko izmislil prikupno šalo. Vsakič ko se je s kom rokoval, mu je dejal: “Upam, da se lahko zanesem na vaš volilni glas.” “Seveda so se vsi začeli smejati in me gledati, kot da sem nor.”

Zagodel jo je tudi angleškemu Melody Makerju, ki je nekoč zapisal, da bo Thom prej ali slej položil roko nase. Maščevanje je bilo kajpak sladko. Novinar, ki je prišel iz Londona v Oxford naredit z njimi intervju, je zaman upal, da bo za svojega sogovornika dobil Thoma. Ta mu je namreč namenil zgolj tri besede, potem pa jadrno odbrzel z avtomobilom. In revež z Melody Makerja se je moral zadovoljiti z odgovori ostalih članov benda.

Kljub temu jih ima tisk čedalje rajši, kritiki pa jih zadnje leto nenehno povzdigujejo v zvezde in jih primerjajo z U2, REM, od samega začetka pa so jih krstili za nove Pink Floyde. Njihov zadnji album imajo kar za najvplivnejši album lanskega leta, očitno pa so osvojili tudi nekaj razvpitih imen, kot so Madonna, Oasis, Blur, U2 in REM, ki naj bi bili na njihovem newyorškem koncertu. Ali so bili nad nastopajočimi navdušeni ali ne, pa žal ni znano.

Vsekakor so nad Radiohead navdušeni Massive Attack. Kot kaže, bodo oxfordskemu kvintetu remiksali klavstrofobično Climbing Up The Walls, ki naj bi v bližnji prihodnosti izšla kot single. Thom pa je baje prispeval vokal za novi album Massive Attack Melankolic, ki naj bi izšel v kratkem. Poleg tega naj bi se Radiohead odločili izdati remiks celotnega OK Computer, na projektu pa bi sodelovalo več znanih DJ-jev. Zadeva naj bi bila izdana pozno spomladi, še prej (točneje 12. in 13. aprila) pa bodo njihovi kanadski fani deležni prvovrstnega dogodka; skupini Radiohead se bo namreč na dveh koncertih pridružila islandska diva Björk.

V kratkem Radiohead pripravljajo še dva zalogaja. V načrtu imajo izdajo svojega čisto pravega dokumentarnega filma, ki naj bi ga naredil Grant Gee, režiser njihovega videospota za single No Surprises. Naslov filmčka, za katerega Radiohead pravijo, da nočejo, da izpade kot tipičen rokumentarec, naj bi bil Meeting people is easy, svoj krst pa naj bi doživel na britanski televiziji. Potem naj bi celo zajadral v kinematografe …

Druga novica pa je ta, da so med lansko evropsko turnejo s svojim producentom Nigelom Goodrichem že pripravljali nov album, ki naj bi izšel letos poleti.

Marta Pirnar