Serge Gainsbourg

Politično nekorekten ljubimec

Ob branju recenzij lahko človeka včasih prav groza zagrabi. Nihče ni izjema, vključno s podpisnikom teh vrstic. A vseeno, eni so na določenem področju bolj, drugi pa na istem področju manj intimni. Kot je Clint povedal pri Leonu, sta dve zvrsti ljudi. Eni, ki kopljejo, in drugi, ki ne kopljejo.

Če vzamemo misel iz konteksta, imamo tiste, ki v glasbo vstopajo globoko, in one, ki tega ne počno. Mick Harvey je bil plitev pri branju Gainsbourga in površni so vsi tisti, ki Harveyju pri preigravanju Gainsbourga pripisujejo hvalospeve, pohvale in karkoli več kot informacijsko pozornost. Površen, če že ne povprečen, je bil oni, ki je v določeni domači recenziji grenkobno zapisal, da pri Gainsbourgu ni slišal uporništva in provokacije. Kakopak! Če nekdo ne zna poslušati, je samoumevno, da ni slišal. Je T'Aime Moi Non Plus je na prestolu najbolj drznih in eksplicitnih erotičnih napevov kadarkoli spisanih, aranžiranih, posnetih in uspelih. A le redki vedo, da sta bili posneti dve verziji. Prva z B. B., ki se je kmalu zatem ustrašila sebe in tistega, kar je naredila, in zato iz strahu pred škandalom preprečila izid posnetka, ter ona druga z Jane Birkin, angleško igralko, takrat leta 1969 z dvaindvajsetimi tako rekoč komaj polnoletno, vsekakor pa devetnajst let mlajšo od Gainsbourga, ki je diametralno nasprotno od B. B. uživala v skladbi, v sebi, v vzdihljajih, v Gainsbourgu, v telesnem, v porogljivem, v nasmešku. Drugi ljubimci v sebi niso nosili Gainsbourgove sarkastiče dvojnosti; Mick, Mick Harvey pa je klinično sterilen. Skorajda netalentiran suhoparnež. Preveč precizen za interpretacijo dekadentnega dandyja in niti najmanj razuzdan, kar je pri Gainsbourgu naravnost nezadostno. Albuma Intoxicated Man in Pink Flamingos sta sicer koristna turistična vodiča skozi ustvarjalstvo avtorja izmučenih pop pesmi, sta pa le reprodukcijska. A poskus približanja duhu, tistemu, kar je tako ali tako pri preigravanju velikih le stežka dosegljivo, nikakor pa ponovljivo, je skorajda neslišen. Angleški prevodi so povsem raztrgali Gainsbourgovski duh, duh, ki je povsem stopljen z ekstremno specifično francoščino, neločljivo od njega samega in njegove glasbe.

Lucien Lulu Ginsbourg pride na svet 2. aprila leta 1928 le nekaj trenutkov za sestro dvojčico Liliane. Starša Olga in Jospeh, pianist, sta ruska židovska emigranta, ki sta v Pariz prispela prek Istambula deset let pred tem. Lucien se sprva zanima za slikarstvo in hodi na Akademijo Montmartre. Toda kmalu sežge skorajda vseh štiristo platen, med katerimi jih je le nekaj ubežalo uničenju. V začetku petdesetih, po vrnitvi s služenja vojaške obveznosti, se preda novemu poklicu pianista in kitarista v nočnih lokalih. Tako neko noč v Milord d'Arsouvilleu spremlja Borisa Viana in ta mu z veličastnim nastopom vlije še zadnji potreben navdih. Piše se leto 1958, ko Michele Arnaud zapoje njegovi pesmi La femme des unes sous le corps des autres (Žene enih pod telesi drugih) in Jeunes femmes et vieux messieurs (Mlade žene in stari moški). Od tedaj Gainsbourg pogosto sodeluje z ženskimi izvajalkami, tako v duetih, pa tudi preprosto skladateljsko, kar je že a priori blažilo njegova strupena besedila in subverzivno približevalo njegovo dojemanje okolice širšemu občinstvu. Saj vemo, fenomen lepotice in zveri. Francoise Hardy, Regine, Zizi Jeanmaire, Mireille Darc, Brigitte Bardot ... France Gall je z njegovo skladbo Poupee de cire, poupee de son celo zmagala na natečaju Evrovizije leta 1965. In če je Gainsbourg "požel" tovrstne nagrade, kaj je potem tisto, kar ga dela priljubljenega and spoštovanega med Beckom, Sonic Youth, Free Kitten, Luno, Kimom Salmonom in zakaj se odmevi njegovih aranžmajev slišijo pri Stereolab in Tindersticks? Odgovore je treba iskati v njegovi spontani, odkriti izobčenosti, ostremu družbenemu pogledu, pregrešni eleganci, njegovemu igranju z besedami, jeziki in slogi, njegovemu sarkazmu. V mešanici gnusa in strasti. V združevanju nasprotij, ki je med ultimativnimi nauki devetdesetih. Vzemimo Boba Dylana, Leonarda Cohena, Toma Waitsa, razdejano kreativnost s prehoda šestdesetih v sedemdeseta in delček Franka Sinatre z njegovo zabavljaško vsestranskostjo, v kateri je užival tudi igralec in režiser Gainsbourg, dodajmo temu bežen spomin na Lee Cooperjev oglaševalski spot za kavbojke iz leta 1982, in dobimo približek tistega, kar je glasbeno in stilsko bil Gainsbourg.

Je T'Aime Moi Non Plus je bila cenzurirana na Švedskem, v Španiji, Angliji, Italiji in Braziliji. Ni pa bila edina Gainsbourgova moralna provokacija. Norme je izzival vsaj še v duetih 69 Annee Erotique, z Jane Birkin, ter Lemon Incest, s hčerko Charlotte, kjer je arogantno pokazal, da se je nemoralno postaral. Ko je začel snemalno kareiro, je bil za današnja dojemanja že v letih. Tridesetih. V naslednjih triintridesetih pa se ni prav nič izboljšal.

Terens Štader

Izbrana diskografija:

De Gainsbourg a Gainsbarre (Phonogram/Multimedia)

Initials B. B. (Phonogram)

Je T'Aime Moi Non Plus (Phonogram)