Tehnosintetika

Radikalno drugačna glasba

Izjave, ki pravijo, da je minimalna tehnosintetika težko poslušljiva in celo neznosna, med širokim poslušalskim krogom niso neobičajne. Zdijo se celo upravičene, če tehnosintetiko ocenjujemo v okviru popularne glasbe, kamor bi jo po strukturi publike in prostoru izvajanja sodeč lahko umestili.

Zaradi izstopanja tehnosintetike iz uveljavljenih in značilnih meril dojemanja glasbe bi bilo smiselno odpreti novo kategorijo glasbe in z njo ustrezno terminologijo. Zaradi njene popolne drugačnosti in nepripravljenosti občinstva, da bi jo bolje spoznali, je velikokrat tarča skepticizma in celo posmeha. Neka novinarka je sintetiko ocenila kot popolnoma hladno, brezosebno in računalniško programirano glasbo, ki se predvaja v zatemnjenih prostorih diskoteke, kjer iz zvočnikov tako hrupno doni, da niti na uho ne moreš ničesar povedati. To še posebej leti na izrazno bolj minimalne in ritmično bolj udarne zvrsti, ki jih poznamo pod imenom hard minimal. Za mehkejše in bolj melodične zvrsti se zdi, da so pri publiki naletele na ugodnejši odziv. In vendar, čemu lahko pripišemo to globoko razhajanje med tehnosintetiko in odjemalci ‘običajne glasbe’?

Že na prvo uho lahko slišimo, da je tehnosintetika radikalno drugačna ‘glasba.’ Percepcija poslušalcev očitno še ni pripravljena na udarce ritem mašin, saj je element, ki ga najprej zaznamo, ravno poudarjen ritem. Namesto blagoglasne melodije ga spremljajo zvočni efekti, ki niso nujno v harmoničnem odnosu z osnovnim ritmom, tako da nepripravljen oziroma nepozoren poslušalec vse skupaj res doživlja kot izpraznjeno nabijanje v glavo.

Vzrok temu razhajanju je dejstvo, da je tehnosintetika modernistična, (pop) glasba pa tradicionalna. Tako kot je moderna umetnost radikalno zarezala v ustaljeno slikarsko in kiparsko prakso, ki vse od utemeljitve v renesansi ni doživela korenitih sprememb, tako je tudi tehnosintetika presegla tonalnost kot ustvarjalni princip v pop glasbi, ki je bil ravno tako zasnovan v renesansi. Novi repetitivni ritmični vzorci in ekstremne zvočne podobe se zdijo nenaravni in umetni, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi na videz naravna tonalnost pop glasbe le kulturni artefakt, ki se je sčasoma naturaliziral. Mogoče ni pretirana trditev, da bo tudi nova kakofonija sčasoma postala standardni vzorec, s čimer pa bi seveda izgubila svojo udarnost in radikalnost.

Tehnosintetika se tako kot npr. modernistična slika omejuje le na bistvo izraza, ki pri sliki ni motiv, pač pa barva, in pri tehnosintetiki ne melodija, pač pa zvok. To neizogibno vodi k abstrahiranju, kjer izvenlikovni oziroma izvenglasbeni elementi izgubijo vsakršno vlogo. Vendar je ravno z nereferenčnimi in abstraktnimi sredstvi mogoče doseči novo stanje zavesti in mistično izkušnjo, kar so dokazali nekateri umetniki moderne umetnosti. Sintetika se načeloma ne loteva dajanja zvočne podobe kakšnemu motivu in pri poslušalcu ne ustvarja kakšnih asociacij. Tako zreducirana zvočna podoba ne more biti primerno sredstvo, s katerim bi se lotevale izbrane tematike. Že glasba bakhantskih transov je bila na robu posnemljivega oziroma so bili tisti zvoki onkraj posnemanja česarkoli znanega. Trans je bilo torej možno doživeti s popolnoma nemimetičnimi sredstvi. Tehnosintetika nima poslanstva, njen namen je samo poslušanje in neposredno doživljanje. Čista glasba, kar tehnosintetika gotovo je, je za percepcijo povprečnega človeka, bombardiranega z vseh strani z vsemi mogočimi dražljaji, očitno še vedno prevelik zalogaj. Ali pa je človek že pozabil na ritual in hedonistični užitek, na brezpogojno predajanje ritmu in transu. Tehnosintetika se na neki način dotika vseh plasti človekovega doživljanja, od neposrednega ugajanja do ustvarjanja arhetipskih vezi med ljudmi v skupnosti, kjer smo vsi pozitivno odprti drug do drugega, ter sega celo do prvinske človeške biti. Ustvarjalnost ‘primitivnih’ kultur je torej glasbi, tako kot modernizmu, odprla nove horizonte.

K takim občutkom prav gotovo vodi minimalističnost tehnosintetike. Minimalističen produkt je hedonistično prijeten, repetitivnost poslušalca ne vodi h kaki dialektični analizi ali razmišljanju, je meditativen, produkt, ob katerem lahko sanjamo oziroma se predajamo užitkom. Sociologi ta minimalizem in repetitivnost razlagajo z vidika vedenjskih vzorcev mladine in uživanja drog. Dovzetnost za minimalistično glasbo in ponavljajoče se takte naj bi namreč preobremenjenim, nenehnim spremembam in stresom izpostavljeni mladini vsaj za konec tedna zagotovila sprostitev in varnost znotraj istega. Ponavljajoča se glasba in gibi v kombinaciji s tabletko ecstasyja naj bi zagotovili pozabo do jutra. Tudi če je mogoče ta vzorec prepoznati med rave populacijo, bi bilo nemogoče celotno tehnokulturo zreducirati na socialno ogroženo mladino, ki je izgubila kompas v brezpotjih modernega sveta. Zbegani sociologi, zgubljeni v novih ‘glasbenih’ razsežnostih, z vso to ustvarjalnostjo najlaže opravijo kot z begom pred realnostjo.

Vendar je prav ta realnost izvor nove sintetike. Nova tehnologija omogoča iskanje primernega izraza senzitivnosti nove urbane kulture, ki nastaja v nepreglednih velemestnih kompleksih in v občutju negotovosti ob nastajanju nove postindustrijske dobe. Kar se je pred stoletjem zgodilo umetnosti, ko se je morala radikalno spremeniti, da je lahko zaobjela občutje modernega človeka, se je ponovilo sedaj: tradicionalni glasbeni vzorci so se izkazali za neustrezno izrazno sredstvo sodobne mladine. Tako kot modernistična umetnost z novimi izraznimi sredstvi ni nikoli doživela potrditve pri najširšem krogu publike, tako se tudi v zvezi s sintetiko ne smemo čuditi ocenam, kot so izpraznjeno, neznosno, nabijaško, brezosebno itd.

Marko Germovšek